Naj zagori plamen – pisma birmancu

Objavljeno: 02. 10. 2020

Kategorije: Družina

Naj zagori <strong>plamen</strong> – <em>pisma birmancu</em>

V poletnih mesecih naju je z možem presenetilo sporočilo, da bi naju dvojčka, katerima sva že krstna botra, želela imeti tudi za birmanska botra. Sprva je to predstavljalo prijetno presenečenje. Takoj zatem pa je prišel občutek odgovornosti. Najina odločitev je bila, da želiva mladima človekoma postati spremljevalca na poti njunega krščanskega odraščanja in ne zgolj samo formalna botra na papirju.

Dosedanji odnos z najstnikoma ni bil pretirano globok. Izražal se je v občasnih srečanjih, krajših druženjih, voščilih za rojstne dni ter malih pozornostih ob teh priložnostih. Če sva želela pristopiti k nalogi resneje, predvsem pa s ciljem predstaviti zakrament sv. birme kot začetek in ne konec (kot je to mnogokrat v življenju) polnopravnega krščanskega življenja v občestvu, sva morala najti način, kako dva najstnika nagovoriti, se z njima povezati ter nevsiljivo in sproščeno malo bolje spoznati.

Odločila sva se, da to storiva s pismi, ki jih piše njun krstni zavetnik. V tem času predpriprave je vsak od njiju dobil šest pisem. Vsako je bilo zapisano na ‘ta boljši’ papir, oddano z ‘navadno pošto’ v zapečateni ovojnici, s čimer sva tudi na zunaj želela pokazati, da v nabiralniku ni reklama oziroma izdelek personaliziranega marketinga, temveč osebno pismo z vrednostjo.

Žal se z birmancema zaradi zdravstvene situacije nisva uspela udeležiti duhovne priprave, ki je bila organizirana v okviru župnije. Zato sva se, ko je bilo to le mogoče, z njima dobila na samem. V sproščenem okolju ob športu in druženju sva izkoristila priložnost, da sva se jima tudi midva predstavila, obujali smo spomine na najin prejem zakramenta sv. birme in predstavila sva najin pogled na vlogo botra. Želela sva predvsem izpostaviti najino pripravljenost, biti na voljo, ko naju bosta potrebovala.

Kolikor nama je znano, sta pisma sprejela z radovednostjo in veseljem. Upava, da sva jima z njimi polepšala in obogatila pripravo na prejem zakramenta sv. birme.

V upanju, da tak način vzpostavljanja stika med birmancem in botrom pride prav tudi komu drugemu, pisma objavljava v celoti.

Iva Nežič Glavica

1 Uvodno pismo

Dragi Nik!

Kako si? Upam, da so za tabo lepe počitnice in da ti korona virus ni preveč
zakompliciral počitniškega utripa. Zagotovo si presenečen nad mojim pismom.
Veš, če sem tvoj krstni zavetnik, še ne pomeni, da sem nekje daleč proč od tebe in
ne vem kaj se s teboj dogaja. Vidim, da si se v teh letih razvil v zelo bistroumnega
in družabnega fanta. Še posebej me navdušuje tvoj športni talent. Zelo sem
ponosen nate, ko te gledam v vlogi kapetana ekipe. Vedno znova dokazuješ, da si
vodja v pravem pomenu besede. Soigralce znaš spodbujati, bodriti, predvsem pa si
jim lahko pri treningih vzgled s svojo zavzetostjo in vztrajnostjo. S takšnim zrelim
pristopom (in verjamem, da ti mnogokrat ni lahko), se boš kot igralec lahko z vsako
stopničko dvigoval vedno višje in bližje svojim sanjam. Le tako naprej!

Zakaj pa ti pišem ravno zdaj?

Vem, da boš kmalu prejel zakrament svete birme in se skušam vživeti v tvoj svet.
Zagotovo si se v tem času že večkrat vprašal: »Pa, zakaj moram k birmi? A se je res
potrebno nanjo tako pripravljati? Kaj bom sploh imel od tega?«

Te vrstice ti pišem zato, ker se mi zdi, da je birma velikokrat narobe razumljena,
npr. kot konec veroučne poti, kot nekaj, kar opravim, da zadovoljim starše in
župnika, babico, … in še bi lahko našteval.

Veš, mariborski nadškof in metropolit Alojzij Cvikl je zapisal: »Birma ni nekaj, je
Nekdo.« Je Sv. Duh, ki ti s svojimi darovi lahko na zelo konkreten način pomaga
na tvoji življenjski poti. Še posebej, ko boš v dvomih in stiskah in ko te bo današnji
svet skušal speljati na stran poti.

Pišem ti, ker te želim te dni pred birmo spremljati na tvoji poti in ti želim, da vero
in zakrament birme začutiš kot zaklad, ki ti bo v življenju v oporo, tudi v situacijah,
ko tega ne boš pričakoval.

Se kmalu oglasim!

tvoj zavetnik
sv. Nikolaj