Nedeljski Božji besedi ob rob: So današnji Evropi misijoni sploh potrebni?

Objavljeno: 15. 10. 2020

|

Kategorije: Bogoslužje, Vera

Nedeljski Božji besedi ob rob:<strong> So današnji Evropi misijoni</strong> sploh <em>potrebni</em>?

29. nedelja med letom

Po Jezusovem nenehnem vabljenju v novo logiko Boga, ki ne pozna preštevanja, ampak darovanje, imajo farizeji dovolj. Odidejo in se posvetujejo, kako bi Jezusa ujeli v besedi. Kar je preveč, je preveč. Človek, ki se je odločil, da je sam bog, vidi v vsem konkurenco in je ne prenese. Zato mori in ubija.

Zanimivo je danes preko Besede opazovati razliko drže tistega, ki se je pustil osvojiti Ljubezni in je vabilo na že pripravljeno gostijo sprejel ter tistega, ki raje ostaja v temi lastne samozadostnosti, kjer je jok in škripanje z zobmi. Dobesedno, kajti tam, kjer je človek ločen od Boga, ne more biti drugega kot zavist s škripanjem z zobmi!

Prvo in drugo berilo nam torej kažeta lepoto Božjega delovanja, ki ima svoje dinamike in jih predstavljajo Gospodov maziljenec Kir, nato Pavel, Silvan, Timotej in vsa Tesaloničanska Cerkev.  Odlomek Matejevega evangelija, ki je nadaljevanje odlomka prejšnje nedelje pa razodeva dinamiko človeškega ogroženega delovanja, ki ga predstavljajo farizeji, njihovi učenci in herodovci.

V čem je razlika? Obojni se namreč med seboj povezujejo, cilj pa je zelo drugačen. Božje se povezuje zaradi zavesti izbranosti, ljubljenosti in obdarovanosti z namenom, da bi vse to okusili tudi drugi. Kar je “cesarjevega”, pa se poveže z namenom, da bi nekoga odstranili.

1) V drugem berilu beremo čudovito povezanost med Pavlom, Silvanom in Timotejem, med katerimi ni tekmovalnosti, ampak drža služenja. Ker njih same povezuje zavest svatovskega oblačila izvoljenosti, se tudi na Cerkev Tesaloničanov obračajo z držo hvaležnosti, polno milosti in miru.

“Milost vam in mir. Vedno se zahvaljujemo Bogu za vas vse …”

Kako ponižna, povezovalna in duhovno bogata je drža tistih, ki so spoznali, da je bistvo vere v sprejemanju tega, kar Gospod dela in odgovarjanju na tisto, kar Gospod kliče. Kjer človek odide z mesta samoupravljanja, se nekaj sprosti. Začuti se prostor svobode in izpuščanja.

Da bi bolje vstopili v to držo, nam tudi prvo berilo govori o Kiru, ki Gospoda še poznal ni in vendar ga je Bog sam izbral za svoje orodje, da bi na njem pokazal, kako je On tisti, ki vse pripravlja, On tisti, ki kliče, ki prijemlje za desnico in vodi, ki odpira duri tako, da nobena vrata ne ostanejo zaprta. On je, ki vodi in ne človek.

“Zaradi svojega služabnika Jakoba in svojega maziljenca Izraela sem te poklical po imenu in te odlikoval, ne da bi me bil poznal. Jaz sem Gospod in drugega ni, razen mene ni nobenega boga, opasal sem te, ne da bi me bil poznal…”

To drugačno logiko nebeškega kraljestva smo v obilju spoznavali zadnje štiri nedelje, da bi se končno odkrili obdarjene in zato hvaležne, odkrili v občestvu in zato tudi gradili občestvo s tistimi, ki so nam poslani. S Kristusom hvaležno zbirali in ne rušili.

2) Tisti pa, ki ostaja v drži, v kateri hoče biti sam bog, sicer tudi povezuje, morda celo do tedaj skregane posameznike – farizeji in herodovci so bili namreč med seboj skregani – in vendar vse le z namenom, da bi odstranili tistega, ki ruši religijo in oznanja vero. Kakor nekoč, tako tudi danes.

Zanimivo je, da farizeji ne gredo sami do Jezusa, ampak k njemu pošljejo druge; svoje učence in herodovce. Tipično za individualnega človeka, ki se boji zase. Tak bo vedno pošiljal in krivil druge.

Grešna miselnost tudi nenehno ločuje človeško od Božjega. Od prvega greha naprej se namreč  človeško in Božje zdita konkurenca. Hudič – tisti, ki deli, nas nenehno prepričuje, da v središču ne moreta biti človek in Bog skupaj, temveč je enega potrebno odstraniti. Ker pa se grešni človek še kako boji zase, ob tem, ko nasede skušnjavi, preprosto ne more drugače, kakor da prične izrivati Boga. Prefinjeno in z laskanjem, kakor farizejev in herodovci.

“Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot …”

Hinavščina, ki odvrača.

“Učitelj, vemo …”

Samozadostnež misli, da ve vse in ne dopušča dialoga, zato Jezus, ki ljubi vsako grešnost, ne sprejema pa nobene zlaganosti, odvrne: “Kaj me preizkušate, hinavci? Čigava sta ta podoba in napis?”

Človek po padcu misli, da ima toliko, kolikor poseduje, zato svoje podobe tiska v kovance, v druge in celo Boga poskušati narediti po svoji podobi. Gospod pa je prišel, da nas osvobodi posedovanja in nam razodene lepoto obdarovanosti. Božja podoba je namreč že vtisnjena v naša srca, zato kot sinovi in hčere ne potrebujemo hlapčevanja in prodajanja, temveč smo povabljeni v svobodno hojo služenja. Ta pa ne more biti izven tega sveta, ampak znotraj njega, kjer je še veliko cesarjev, ki se bojujejo za svoj obstoj, vendar je prav svoboden človek tisti, ki sredi tekmovalnosti pričuje, da je obdarjen, sredi boja za obstanek pričuje, da je že vse prejel in med tolikimi hlapci, ki se klanjajo cesarjem današnjega časa pričuje, da ima Očeta, ki zanj (po) skrbi.

Ko bo torej ta svet v kristjanih videl vtisnjeno podobo Očeta, bo razkrinkan tudi cesar! Takrat bo vsak prejel svoje in ljudje bodo našli odgovor na globoka hrepenenja.

So današnji Evropi kakšni misijoni sploh lahko bolj potrebni?

 


Besedilo: Anja Kastelic (blog: Bom vrgla mreže)

Foto: Mojca Bertoncel

Obj.: M. B.

Povej naprej.