Obstaja lakota, na katero lahko odgovorim le jaz
“Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo,” beremo v Matejevem evangeliju (Mt 5,6).
Živimo v svetu, kjer je vsepovsod ogromno oblik nepravičnosti. Samo pomislimo na nedolžne žrtve vojne, lakote in drugih oblik pomanjkanja, bolezni, izkoriščanja delavcev, terorizem, begunci… Seznam je izjemno dolg. Ko človek pozabi na pravičnost in odgovornost do drugih, se na stežaj odprejo vrata različnim oblikam nasilja, izkoriščanja in teptanja človekovega dostojanstva.
Kaj pa bi pomenilo ta blagor živeti v zakonskem odnosu in družini? Kakšno zvezo ima pravičnost z obljubo, ki smo si jo dali pri poroki, obljubo ljubezni, spoštovanja in zvestobe?
V zakonu si pogosto želimo, da bi se zakonec zmogel postavil v mojo kožo, pogledal na situacijo z mojega zornega kota. Pravično se nam zdi, da to stori. Prav v tej lakoti pa se skriva tudi priložnost zame: zakaj ne bi bil jaz prvi, ki izpolni ta Jezusov blagor do svojega zakonca?
Mož edini lahko pogasi ženino žejo po bližini, naklonjenosti in čustveni povezanosti. Nihče drug. Vzeti si mora le delček časa, da ji pokaže, da je v njegovem srcu ona na prvem mestu. Žena lahko edina poteši njegovo lakoto po spoštovanju in potrditvi, če opazi njegovo delo in skrb za vso družino in mu pokaže, kako to ceni.
Papež Frančišek je v apostolski spodbudi Radost ljubezni takole zapisal: »Morda je največja naloga moškega in ženske v ljubezni, da drug drugemu omogočita, da on postane bolj moški, ona bolj ženska. Pustiti rasti pomeni drugemu pomagati, da se oblikuje v svoji lastni istovetnosti. Zato je ljubezen neke vrste rokodelstvo« (RL, str. 121).
Dovolj je, da sem bolj pozoren na tiste potrebe mojega zakonca, ki jih jaz nimam. Ko prosim Boga, da jih ne spregledam, ampak nanje odgovorim, sem tudi jaz deležen Jezusovih besed: “Blagor ti”.
Luka M.
Povej naprej.
Oglejte si še
