Sv. Gertruda: Izbral sem si jo za prebivališče, ker mi je všeč, da je vse, kar je na njej ljubkega, moje delo

Sveta Gertruda Velika nas popelje v samostan v Helfti, kjer je nastalo precej mojstrovin ženske mistične književnosti. S svojim življenjem in mislijo je edinstveno vplivala na krščansko duhovnost. Je izjemna ženska, obdarjena s posebnimi naravnimi in izrednimi darovi milosti, najgloblje ponižnosti in ognjevite gorečnosti za odrešenje bližnjega, prisrčnega občestva z Bogom v kontemplaciji in pripravljenosti za pomoč potrebnim.

Izredna učenka

V Helfti je bila njena učiteljica Matilda iz Hackeborna, nato stopi v stik z Matildo iz Magdeburga, drugo srednjeveško mistikinjo: raste pod materinsko skrbjo opatinje Gertrude. Od teh treh sester zajema zaklade izkustva in modrosti in jih predela v lastno sintezi. Ne izraža le bogastva duhovnosti svojega meniškega sveta, ampak tudi svetopisemsko, bogoslužno, patristično in benediktinsko duhovnost, vedno pa z zelo osebnim pečatom.

Rodila se je 6. januarja 1256, o njenih starših in kraju rojstva ne vemo ničesar. Gertruda piše, da ji Gospod sam razodeva pomen te njene prve izkoreninjenosti: »Izbral sem si jo za prebivališče, ker mi je všeč, da je vse, kar je na njej ljubkega, moje delo […]. Prav zaradi tega sem jo odtegnil od vseh njenih sorodnikov, da je ne bi nihče imel rad zaradi sorodstvenih vezi in bi bil jaz edini razlog za naklonjenost, ki je je deležna.«

Pri petih letih je vstopila v šolo v samostan. Tam je potem preživela vse svoje življenje. V svojih spominih navaja, da jo je Gospod obvaroval z velikodušno potrpežljivostjo, ko je pozabil njena otroška in mladostna leta, ki jih je preživela, kot piše, »v taki zaslepljenosti duha, da bi bila sposobna […] brez očitka pomisliti, reči ali storiti vse, kar bi se ji zahotelo. Obnašala bi se kot poganka […], in to kljub temu da si ti hotel, da že od otroštva, to je od petega leta, bivam v blagoslovljenem redovnem svetišču.«

Gertruda je bila izredna učenka; naučila se je vsega, kar se je bilo mogoče naučiti v vedah tedanje šole. Vedenje jo je navduševalo in se je goreče ter vztrajno predajala posvetnemu študiju. Veliko nam je povedala o svojih mladostnih strasteh: osvojile so jo književnost, glasba in petje, umetnost miniatur. Imela je močan, odločen, neposreden in viharen značaj; priznavala je svoje napake in zanje ponižno prosila odpuščanja.

Kot študentka se je popolnoma posvetila Bogu v meniškem življenju in dvajset let se ni zgodilo nič posebnega: študij in molitev sta bila njena poglavitna dejavnost. V adventu leta 1280 pa je začutila odpor do vsega tega, zaznavala praznino in 27. januarja 1281, nekaj dni pred praznikom Marijinega očiščevanja, je Gospod razsvetlil njeno gosto temino. Imela je videnje mladeniča, ki jo je prijel za roko in vodil skozi trnovo goščo, ki je stiskala njeno dušo. Na njegovi roki je Gertruda prepoznala »dragoceno sled tistih ran, ki so zavrnile vse obtožbe naših sovražnikov«, prepoznala je Jezusa.

Na gori kontemplacije

Od tistega trenutka se je življenje tesnega občestva z Gospodom samo še krepilo, zlasti v pomenljivih časih bogoslužnega leta, celo kadar zaradi bolezni ni mogla v kor k molitvi. Njen življenjepis nakazuje dve smeri spreobrnjenja: v študiju, ko je naredila korenit prehod od posvetnih humanističnih vsebin k teološkim; in v meniški observanci s prehodom od brezbrižnega življenja k življenju predane, mistične molitve. Gospod jo je klical s svojo milostjo »od zunanjih reči k notranjemu življenju in od zemeljskih skrbi k ljubezni do duhovnih reči«. Gertruda je razumela, da je bila daleč od njega, v pokrajini nesličnosti, kakor pravi s sv. Avguštinom; da se je s prevelikim hlastanjem posvečala človeški modrosti in zanemarjala duhovno znanost. Zdaj je bila pripeljana na goro kontemplacije, kjer zapušča starega človeka, da si nadene novega. »Iz slovničarke je postala teologinja, ko je neutrudno in pozorno brala vse svete knjige, ki jih je imela ali si jih je lahko priskrbela; svoje srce je polnila z nadvse koristnimi stavki Svetega pisma. Zato je imela vedno na voljo kako spodbudno besedo, s katero je lahko potešila vsakega, ki je prišel k njej po nasvet; pa tudi kar najprimernejša svetopisemska besedila za zavračanje vsakršnega zmotnega mišljenja, s katerimi je mogla zapreti usta svojih nasprotnikov.«

Sam Bog ji je dal razumeti, da jo je poklical, da bo orodje njegove milosti. Gertruda se čuti nevredno tega neizmernega božjega zaklada. Vzklika: »Ojoj! Ko bi dal meni, čeprav nevredni, za spomin samo eno nit iz kosma preje, bi jo morala gledati z večjim spoštovanjem, kakor sem ga imela do teh tvojih darov!« Ko priznava svoje uboštvo in nevrednost, se oklepa božje volje, »ker sem nabrala tako malo koristi od tvojih milosti, da si ne morem misliti, da so bile podarjene samo meni, saj tvoje večne modrosti nihče ne more zapraviti. Daj torej, Darovalec vsakega dobrega, ki si mi podelil tako nezaslužene darove, da bo ob branju tega spisa srce vsaj enega tvojih prijateljev ganjeno ob misli, da te je gorečnost za duše nagnila, da si dragulj tako neprecenljive vrednosti tako dolgo pustil ležati sredi gnusnega blata mojega srca.«

Znamenja odrešilnih ran in ljubezni

Zlasti dve uslugi sta ji dražji od česarkoli: »Znamenja tvojih odrešilnih ran, ki si mi jih vtisnil kot dragoceno ogrlico v srce; in globoka ter zveličavna rana ljubezni, s katero si ga zaznamoval. Preplavil si me s temi darovi tolikšne blaženosti, da bi mi, čeprav bi morala živeti tisoč let brez sleherne notranje ali zunanje tolažbe, spomin nanje zadostoval, da me poteši, razsvetli, napolni s hvaležnostjo […]. Tej grmadi dobrot bi dodal še to, da bi mi dal za zagovornico presveto Devico, svojo Mater Marijo in me često priporočil njeni naklonjenosti, kakor bi lahko najzvestejši med ženini lastni materi priporočil svojo ljubljeno nevesto.«

Svojo zemeljsko zgodbo sklene 17. novembra 1301 ali 1302 pri približno 46 letih. V vaji za pripravo na smrt sv. Gertruda piše: »O Jezus, ti, ki si mi neizmerno drag, bodi vedno z menoj, da bo moje srce ostalo s teboj in bo tvoja ljubezen neločljivo vztrajala z menoj in boš blagoslovil moj prehod, tako da bo moj duh, razvezan zank mesa, mogel takoj najti pokoj v tebi. Amen.«

Zdi se mi očitno, da te stvari ne pripadajo le preteklosti, zgodovini, ampak Gertrudino življenje ostaja šola krščanskega življenja in nam kaže, da je središče srečnega življenja prijateljstvo z Jezusom. Tega prijateljstva pa se naučimo v ljubezni do Svetega pisma, bogoslužja, v globoki veri, v ljubezni do Marije, tako da vedno bolj resnično spoznavamo Boga samega in tako pravo srečo, ki je cilj našega življenja.

Prevedel br. Miran Špelič

 

---

Vir: Arhiv Radia Vatikan, Svetniki.org

Foto: splet

Obj.: M. B.