Pridi k nam, Tvoje kraljestvo

Ko se s šestletnimi otroki pri verouku pogovarjam o kraljestvih, se v trenutku preselijo v svoj domišljijski svet. Vse po vrsti znajo našteti, kaj paše h kralju. Najbrž to potegnejo iz pravljic, ki jih poslušajo, ali pa iz risank, ki jih gledajo. Točno vedo, da je kralj vladar, ki sredi svojega kraljestva živi v imenitnem gradu. Ima polno služabnikov, ki ga v vsem ubogajo. Ljudje v kraljestvu mu služijo, on pa jih ščiti proti sovražniku s svojo vojsko.

Ne vem, katere podobe se v vas prebudijo, ko pomislite na kralja. Te podobe namreč niso tako nepomembne, kot se zdi na prvi pogled. Zakaj? Ker je Jezus zase rekel, da je Kralj. On je izjemno veliko govoril o Božjem kraljestvu. Ni čudno, da je s tem zbudil ogromno zanimanje med ljudmi in pritegnil mnoge, da so mu sledili. Ko je moč svojih besed še potrdil s čudeži, ko je ozdravljal bolne, obujal mrtve in nahranil množice, so le še čakali na dan, da ga ustoličijo za kralja. Povsem prepričani so bili, da je On tisti, ki bo končno uresničil sanje o njihovem kraljestvu. To bo močno, pravično, bogato in trdno. V njem ne bo prostora za tujce, še manj za nevernike in krivičneže. Sploh pa bo odpravil vsako revščino in bolezen.

Jezus se ni boril proti njihovim bolj ali manj zgrešenim predstavam o Njegovem kraljestvu. Govoril je o tem, kako vstopiti vanj. In ker ni hotel biti kralj po okusu Judov, so ga – kakšen paradoks – obsodili na smrt, češ da se je imel za kralja. Na zaslišanju pred Pilatom je glede tega rekel le: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.«

In kdo najde ‘vrata’ v to skrivnostno Božje kraljestvo? Kdor sprejme Jezusa za svojega Kralja. On kot dober vladar želi voditi moje misli, navdihovati moje odločitve, usmerjati moje korake. On kot pravičen sodnik me prosi, naj Njemu prepustim sodbo. Naj nikar ne sodim drugih, tudi ne samega sebe, kajti moje sodbe so vedno pristranske in povzročajo le nove krivice. Kadar me sovražnik napade, se bori na moji strani, da me zaščiti. Hitro razkrinka sovražnika in na mojo žalost je to največkrat moj ego, ki se me hoče polastiti.

Zato bom praznoval nedeljo Kristusa Kralja. Če Njemu ni do tega, da bi živel v razkošnem gradu, ampak si raje za svoj dom izbere revščino mojega srca – zakaj bi se še branil?

Luka Mavrič

Foto-vir: nadskofija-ljubljana.si