Druga adventna nedelja: Živeti z nepotešenimi hrepenenji

Še posebej v tem adventnem času, ki je čas pričakovanja, ko se pripravljamo, da še enkrat sprejmemo tolažilno skrivnost učlovečenja in božične luči, je pomembno premišljevati o upanju. Pustimo, da nas Gospod pouči, kaj pomeni upati.

Bog Oče tolaži tako, da pošilja tolažnika. Pravi mu, naj opogumi ljudstvo, njegove otroke, z oznanilom, da je konec stiske, konec bolečine, greh pa je odpuščen. To je tisto, kar ozdravlja pobito in prestrašeno srce. Zato prerok pravi, naj ljudstvo pripravi pot Gospodu in se odpre za darove zveličanja.

Tolažba se za ljudstvo začne s hojo po poti Boga. Gre za novo pot, zravnano in prehodno, pot, ki je pripravljena v puščavi, tako da jo ljudstvo lahko prečka in se po njej vrne v domovino. Ljudstvo, na katerega se obrača prerok, je namreč živelo v izgnanstvu v Babiloniji, zdaj pa se mu pravi, da se bo lahko vrnilo v svojo deželo po poti, ki je lagodna in široka, brez dolin in gora, ki otežujejo hojo, je zravnana cesta v pustinji. Pripraviti tisto pot pomeni pripraviti pot zveličanja, pot osvoboditve od vsake ovire in prepreke.

Izgnanstvo je bil dramatičen trenutek v zgodovini Izraela. Ljudje so izgubili vse: domovino, svobodo, dostojanstvo in tudi zaupanje v Boga. Čutili so se zapuščene in brez upanja. A prerok jim odpre srce za vero. Puščava je kraj, kjer je težko živeti. In ravno tam bo lahko hodilo in se tako vrnilo v svojo domovino, se vrnilo k Bogu ter ponovno upalo in se smejalo. Ko se znajdemo v temi, v težavah, se ne moremo smejati. In ravno upanje nas uči, da se smejimo na poti. Osebe, ki se odmaknejo od Boga, so osebe brez nasmeha. Morda se lahko bučno smejijo in krohotajo, a manjka nasmeh. Nasmeh pa nam daje samo upanje. Življenje je pogosto puščava, po kateri je težko hoditi. A če zaupamo v Boga, lahko postane lepa in prostrana kakor avtocesta. Dovolj je, da nikoli ne izgubimo upanja, dovolj je še naprej verovati, vedno, kljub vsemu.

Izaijeve besede pozneje uporabi Janez Krstnik pri svojem oznanjevanju, ko poziva k spreobrnjenju: ‘Glas vpijočega v puščavi: pripravite Gospodovo pot’ (Mt 3,3). To je glas, ki vpije, kjer se zdi, da nihče ne posluša, ki vpije sredi izgubljenosti zaradi krize vere. Ko je Krstnik oznanjal Jezusov prihod, so Izraelci še vedno na nek način bili v izgnanstvu, saj so bili pod rimsko oblastjo. Bili so tujci v svoji lastni domovini, vladali so jim močni osvajalci, ki so odločali o njihovem življenju. A resnična zgodovina ni zgodovina močnih, pač pa je zgodovina, ki jo Bog ustvarja skupaj s svojimi malimi. S tistimi malimi in preprostimi, ki jih najdemo ob Jezusu, ki se rodi: Zaharija in Elizabeta, ostarela in zaznamovana z nerodovitnostjo; Marija, mlado dekle, devica, Jožefu obljubljena za nevesto; pastirji, ki se jih je preziralo in niso veljali nič. To so mali, ki pa po svoji veri postanejo veliki; mali, ki znajo še naprej upati. Upanje je krepost malih.

To so ti mali, ki z Bogom in z Jezusom spremenijo puščavo izgnanstva, obupane osamljenosti in trpljenja v ravno cesto, po kateri se gre proti slavi Gospoda. Pustimo se torej poučiti o upanju. Z zaupanjem pričakujmo Gospodov prihod in puščava našega življenja, kakršnakoli že je, bo postala cvetoči vrt. Upanje ne razočara!

Preseneča me, da je Janezov klic v puščavi klic k spreobrnjenju in da je  temelj za sprejem Jezusa. Množica se mora najprej spreobrniti, šele potem bo lahko srečala Jezusa in ga sprejela. In kakšno je to spreobrnjenje. Spreobrniti se, pomeni, sprejeti dejstvo, da še nismo na cilju. Lahko smo Abrahamovi potomci, lahko smo kristjani, lahko smo celo duhovniki in sestre, a to še ne pomeni, da smo sposobni srečati Odrešenika. Se tega res zavedamo? Prva ovira, da bi srečali Gospoda, je v tem, da smo prepričani, da smo že pripravljeni, da smo z nekim statusom že na cilju.

Spreobrniti se pomeni naj bomo zadovoljni s tem, kar imamo in hkrati naj hrepenimo po nečem večjem in boljšem zunaj reda naših predstav.

Spreobrniti se pomeni živeti z neizpolnjenimi hrepenenji in težiti za pravo izpolnjenostjo.

Ko vam nekaj manjka, kaj naredite? Vzamete košček čokolade, sedete za računalnik ali pred televizijski ekran, pokličete prijatelja oz. prijateljico, se postavite s svojim odlično opravljenim delom…

Nič od tega ni nujno slabo, cilj pa je zagotovo zgrešen. Ko nam nekaj manjka, se moramo s tem srečati in pri tem ustaviti. Nič od zgoraj naštetega ne izpolni naših neskončnih hrepenenj – želimo si namreč neskončne ljubezni, neskončnega miru, neskončne sprejetosti, neskončnega užitka. Nič od tega ne bo uresničeno tu na zemlji in s tem moramo živeti.

Lahko pademo v depresijo od jeze, da vse to ni uresničljivo.

Lahko se slepimo, da smo mi vse to dosegli.

Lahko obupujemo in se izčrpavamo, ker hočemo narediti vse popolno.

Edina pot do notranje sreče je živeti z nepotešenimi hrepenenji in iskati resnično izpolnitev, ki jo prinaša edino Kristus. Torej: Spreobrniti se, pomeni: priznati si praznino, ne iskati lažne potešitve, hrepeneti in delati na tem, da bomo pripravljeni na Gospodov prihod.

 

Pripravil: Ervin Mozetič