Papež Frančišek o priprošnji: Z nežnostjo molimo drug za drugega

Med splošno avdienco je papež Frančišek govoril o prosilni molitvi. Spodbudil je, naj molimo in prosimo za druge, za vse, tudi tiste, ki so se v življenju zmotili ali ki ne molijo. Ko molimo smo namreč uglašeni z Božjim usmiljenjem.

Sveti oče je med splošno avdienco, ki je potekala v knjižnici apostolske palače, pozval, naj molimo drug za drugega. V središču kateheze je namreč bila prosilna molitev ali molitev posredovanja. Kdor moli, vrata svojega srca vedno pusti na stežaj odprta: za vse – za tiste, ki molijo, ne da bi vedeli, da molijo; za tiste, ki ne molijo, a v sebi nosijo zadušljivi krik; za tiste, ki so se zmotili in so se izgubili na poti. Gre za to, da se na druge gleda z očmi in s srcem Boga, z njegovim sočutjem in nežnostjo. Z nežnostjo moliti za druge.

»[Bratje,] ob vsaki priložnosti molíte v duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete. Molíte tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno oznanil skrivnost evangelija, za katerega opravljam poslanstvo v verigah, in govoril o njem s srčnostjo, kakor je moja dolžnost.« Ef 6,18-20

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Kdor moli, nikoli ne pusti sveta za sabo. Če molitev ne obsega veselja in bolečine, upanja in bridkosti človeštva, postane »dekorativna« dejavnost, neka površinska drža, intimistična drža. Vsi potrebujemo notranji svet: da se umaknemo v prostor in čas, ki sta namenjena našemu odnosu z Bogom. Vendar pa to ne pomeni izogibati se realnosti. V molitvi nas Bog »vzame, blagoslovi in nas zatem razlomi in nas da« za hrano vsem. Vsak kristjan je poklican, da v Božjih rokah postane razlomljen in razdeljen kruh. Torej konkretna molitev, ki ni nek beg.

Tako moški in ženske molitve iščejo samoto in tišino, ne da ne bi bili nadležni, ampak da bi bolje poslušali Božji glas. Včasih se umaknejo iz sveta, na skrivno v svojo sobo, kakor je to predlagal Jezus (prim Mt 6,6), a kjerkoli so, vedno pustijo na stežaj odprta vrata svojega srca: vrata, ki so odprta za tiste, ki molijo, ne da bi vedeli, da molijo; za tiste, ki ne molijo, a v sebi nosijo zadušljivi krik, skrito rotenje; za tiste, ki so se zmotili in so se izgubili na poti … Kdorkoli lahko potrka na vrata molivca in v njem ali njej najde sočutno srce, ki moli, ne da bi kogarkoli izključilo. Molitev je naše srce in naš glas in postane srce in glas mnogih ljudi, ki ne znajo moliti ali ne molijo ali nočejo moliti ali pa jim je nemogoče moliti. Mi smo srce in glas teh ljudi, ki se dviga k Jezusu, se dviga k Očetu kakor priprošnja. V samoti se tisti, ki moli – bodisi dolgo časa v samoti bodisi v polurni samoti –,loči od vsega in vseh, da bi ponovno našel vsakega in vse v Bogu. Tako molivec moli za ves svet, ko na svojih ramenih nosi bolečino in grehe. Moli za vse in za vsakega: kakor da bi bil Božja »antena« v tem svetu.

Kdor moli, v vsakem ubogem, ki potrka na vrata, v vsaki osebi, ki je izgubila smisel stvari, vidi Kristusovo obličje. Katekizem piše: »Posredovati, prositi v prid drugega […] je lastno srcu, ki je uglašeno po božjem usmiljenju« (KKC, 2635). To je zelo lepo. Ko molimo, smo uglašeni z Božjim usmiljenjem. Usmiljenje v odnosu do naših grehov, ker je [Bog] usmiljen z nami, a tudi usmiljenje z vsemi tistimi, ki so zase prosili za molitev, za katere želimo moliti v uglašenosti z Božjim srcem. To je resnična molitev. V uglašenosti z Božjim usmiljenjem, z njegovim usmiljenim srcem. »V času Cerkve je krščanska priprošnja udeleženost pri Kristusovi priprošnji: je izraz občestva svetih« (KKC, 2635). Kaj pomeni »udeleženost pri Kristusovi priprošnji«? Ko jaz prosim za nekoga ali molim za nekoga: kajti Kristus je priprošnjik pri Očetu, moli za nas, moli tako, da Očetu kaže rane na svojih dlaneh, kajti Jezus je fizično, s svojim telesom pred Očetom. Jezus je naš priprošnjik. Moliti pomeni nekoliko početi kakor Jezus: za druge posredovati v Jezusu pri Očetu. In to je zelo lepo.

Pri molitvi je središče človek. Preprosto človek. Kdor ne ljubi brata, ne moli resno. Nekdo bi lahko rekel: sredi sovraštva ni mogoče moliti, sredi brezbrižnosti ni mogoče moliti. Moli se samo v duhu ljubezni. Kdor ne ljubi, se pretvarja, da moli, ali pa misli, da moli, a ne moli, kajti manjka ravno duh, kar je ljubezen. Kdor v Cerkvi pozna žalost ali veselje drugega, gre globlje od tistega, ki raziskuje »največje sisteme«. Zaradi tega v vsaki molitvi obstaja izkušnja človeškega, kajti oseb, v kolikor lahko naredijo napake, se nikoli ne zavrne ali odvrže.

Ko nek vernik, spodbujen s strani Svetega Duha, moli za grešnike, ne izbira, ne izreka obsodb: moli za vse. Moli tudi zase. V tistem trenutku ve, da niti ni toliko drugačen od oseb, za katere moli. Čuti se grešnik, med grešniki in moli za vse. Nauk prilike o farizeju in cestninarju je vedno živ in aktualen (prim. Lk 28,9-14): mi nismo boljši od nikogar, vsi smo bratje v skupni slabotnosti, trpljenju in v tem, da smo grešniki. Zato je molitev, ki jo lahko namenimo Bogu, tale: »Gospod, noben človek pred Tabo ni pravičen (prim. Ps 143,2), vsi smo dolžniki, ki imajo neporavnan račun; nikogar ni, ki bi bil brezhiben pred tvojimi očmi. Gospod, usmili se me!« S tem duhom je molitev rodovitna, kajti s ponižnostjo gremo prosit Boga za vse. Farizej je namreč molil na ošaben način:

»Zahvaljujem se ti, Gospod, ker nisem kakor tisti grešniki; jaz sem pravičen, vedno delam …« To ni molitev. To je gledati se v ogledalo, v svojo realnost, gledati se v zrcalu, zamaskiran z oholostjo.

Svet gre dalje zahvaljujoč tej verigi molivcev, ki posredujejo, in ki so najbolj nepoznani … a ne Bogu! Veliko je neznanih kristjanov, ki so v času preganjanja znali ponavljati besede našega Gospoda: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).

Dobri pastir ostane zvest tudi ko izve za grehe svojih ljudi. Dobri pastir je še naprej oče, tudi ko se sinovi oddaljijo in ga zapustijo. Vztraja v službi pastirja tudi v odnosu do nekoga, zaradi katerega si umaže roke; ne zapre srca pred nekom, ki mu morda povzroča celo trpljenje.

Cerkev v vseh svojih udih ima poslanstvo, da prakticira molitev priprošnje, da posreduje za druge. Predvsem pa ima to dolžnost vsak, ki je postavljen v odgovorno vlogo: starši, vzgojitelji, posvečeni služabniki, predstojniki skupnosti … Kakor Abraham in Mojzes, morajo včasih pred Bogom »zagovarjati« osebe, ki so jim zaupane. V resnici gre za to, da se nanje gleda z očmi in s srcem Boga, z njegovima nepremagljivima sočutjem in nežnostjo. Z nežnostjo moliti za druge.

Dragi bratje in sestre, vsi smo listi enega drevesa: ovire nas kličejo k velikemu sočutju, ki ga moramo v molitvi gojiti drug za drugega. Molimo drug za drugega, to bo dobro za nas in dobro za druge. Hvala.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.