Papež pri katehezi o božiču: Jezus v jaslicah nam kaže pot nežnosti

Papež Frančišek je zadnjo katehezo pred božičem namenil »učlovečeni Božji ljubezni«. Gre za milostni dar, ki »lahko iz naših src in misli odstrani pesimizem, ki se je danes zaradi pandemije še bolj razširil«. Ubogo in nebogljeno Dete je Bog, ki je za nas postal človek, kar nas navdaja z neizmerno nežnostjo. In to nežnost danes zelo potrebujemo.

Današnja splošna avdienca, ki je potekala v knjižnici apostolske palače, je bila namenjena božiču. Sveti oče je povabil, naj se na praznik Božjega učlovečenja pripravimo v tišini pred jaslicami. Ob prizoru nebogljenega Deteta vidimo Boga, ki je želel priti na svet. Jezus v jaslicah nam kaže pot nežnosti in nežnost današnji svet zelo potrebuje.

»Tiste dni […] je tudi Jožef šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.« Lk 2,4-7

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V tej katehezi, pred skorajšnjim božičem, bi želel ponuditi nekaj izhodišč za premišljevanje pri pripravi na praznovanje božiča. Med večernim bogoslužjem bo odmevalo angelovo oznanilo pastirjem: »Ne bojte se! Kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli« (Lk 2,10-12).

Ko posnemamo pastirje, se tudi mi duhovno podamo proti Betlehemu, kjer je Marija v hlevu dala na svet Dete, »ker – kot pravi sveti Luka – v prenočišču zanju ni bilo prostora« (Lk 2,7). Božič je postal vsesplošen praznik in tudi kdor ne veruje, zazna očaranost tega dogodka. Kristjan pa ve, da je božič odločilen dogodek, trajni ogenj, ki ga je Bog prižgal na svetu in se ga ne more zamenjati z kratkotrajnimi stvarmi. Pomembno je, da se ga ne omeji na zgolj čustveni ali potrošniški praznik. Prejšnjo nedeljo sem usmeril pozornost na to temo ter poudaril, da nam je potrošništvo zaplenilo božič. Ne, božič ne sme postati samo čustveni ali potrošniški praznik, bogat z darili in voščili, a reven s krščansko vero in reven s človečnostjo. Zato je treba zajeziti določeno posvetno miselnost, ki ni zmožna razumeti žarečega jedra naše vere, kar je tole: »In Beseda je postala meso in se naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo, ki jo ima od Očeta kot Edinorojeni, polna milosti in resnice« (Jn 1,14). To je jedro božiča, še več, je resnica božiča, ne obstaja druga.

Božič nas vabi, da po eni strani razmišljamo o dramatičnosti zgodovine, kjer ljudje, ranjeni od greha, neutrudno iščejo resnico, iščejo usmiljenje, iščejo odrešenje; in po drugi strani o dobroti Boga, ki nam je prišel naproti, da bi nam sporočil Resnico, ki rešuje in nas naredi soudeležene v njegovem prijateljstvu in njegovem življenju. Ta dar milosti – gre za čisto milost, ki ni naša zasluga […] – prejmemo preko preprostosti in ponižnosti božiča, in lahko odstrani iz naših src in misli pesimizem, ki se je danes zaradi pandemije še bolj razširil. Ta občutek nemirne izgubljenosti lahko presežemo, ne da bi se pustili premagati porazom in neuspehom, v ponovno najdenem zavedanju, da je to ponižno in ubogo, skrito in nebogljeno Dete Bog, ki je za nas postal človek. Drugi vatikanski koncil nam v znamenitem delu konstitucije o Cerkvi v sodobnem svetu pravi, da se ta dogodek tiče vsakega med nami. Pred dva tisoč leti  se je rodil Jezus in to se tiče mene? Ja tiče se tebe in tebe in mene, vsakega od nas. Takole pravi: »Božji Sin se je s svojim učlovečenjem na določen način združil z vsakim človekom – z vsakim človekom. S človeškimi rokami je delal, s človeškim razumom je razmišljal, s človeško voljo je deloval, s človeškim srcem je ljubil. Rojen iz Device Marije je v resnici postal eden izmed nas – eden izmed nas –, v vsem nam enak razen v grehu« (Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 22). Jezus je eden izmed nas – Bog v Jezusu je eden izmed nas.

Ta stvarnost nam daje veliko veselja in veliko poguma. Bog nas ni gledal od zgoraj, od daleč, ni šel mimo nas, ni se mu gnusila naša beda, ni si nadel razkošnega telesa, ampak je v celoti prevzel našo naravo in naše človeško stanje. Je eden izmed nas, kakor mi. Ničesar ni pustil zunaj, razen greha: vsa človeškost je v njem. Vzel je vse, kar smo, taki, kot smo. To je bistveno za razumevanje krščanske vere. Ko sveti Avguštin razmišlja o svoji poti spreobrnjenja, v svojih Izpovedih zapiše: »Dotlej se namreč nisem držal svojega Boga Jezusa, ponižen ponižnega, še nisem vedel, česa naj bi nas učila njega ‘slabotnost’« (Izpovedi VII, 18). In kaj je Jezusova slabotnost? Jezusova »slabotnost« je »poduk«! Kajti razodeva nam Božjo ljubezen. Božič je praznik učlovečene Ljubezni, Ljubezni, ki se je rodila za nas v Jezusu Kristusu. Jezus Kristus je luč ljudem, ki sije v temi, ki daje smisel človeškemu bivanju in celotni zgodovini.

Dragi bratje in sestre, ta kratka premišljevanja naj nam pomagajo praznovati božič z večjim zavedanjem. A obstaja tudi drug način, da se nanj pripravimo, na katerega hočem spomniti sebe in vas, in ki je na dosegu vseh: preko tišine pred jaslicami. Jaslice so kateheza tiste stvarnosti, kar se je zgodilo tisto leto, tisti dan, kar smo slišali v evangeliju. Zato sem lansko leto napisal pismo, ki ga bo dobro prebrati. Naslov ima »Admirabile signum«, »Čudovito znamenje«. V šoli svetega Frančiška Asiškega lahko postanemo nekoliko otroci in motrimo prizor rojstva ter dopustimo, da se v nas porodi čudenje ob čudovitem načinu, s katerim je Bog želel priti na svet. Prosimo za milost čudenja: pred to skrivnostjo, pred to tako nežno stvarnostjo, tako lepo, tako blizu našemu srcu, naj nam Gospod podari milost čudenja, da bi ga srečali, se mu približali, se približali vsem nam. To bo v nas spodbudilo ponovno prebuditev nežnosti. Zadnjič sem se pogovarjal z nekimi znanstveniki in govorili smo o umetni inteligenci in robotih. Obstajajo roboti, programirani za vsakega in vse. Rekel sem jim: »Katere stvari pa robot ne bo mogel nikoli narediti?« Malo so razmišljali, dali nekaj predlogov in na koncu so se strinjali o eni stvari: nežnosti. Tega robot ne bo mogel nikoli dati. In ravno to je stvar, ki nam jo danes prinaša Bog: čudoviti način, s katerim je Bog hotel priti na svet. In to v nas prebija nežnost, človeško nežnost, ki je blizu Božji nežnosti. In danes zelo potrebujemo nežnost, zelo potrebujemo človeško ljubkovanje, pred mnogimi stiskami! Če nas je pandemija prisilila, da smo bolj oddaljeni, nam Jezus v jaslicah kaže pot nežnosti, da bi si bili bliže, da bi bili človeški. Sledimo tej poti. Srečen božič!

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.