Da ga bomo lahko gledali, kakršen je, nas spreminja v Božjo podobo

Sveti Avguštin je v eden izmed svojih govorov takole opisal božično skrivnost, ki jo podoživljamo v dneh po božiču.

 

Kdo more doumeti neizčrpne zaklade Kristusove modrosti in vednosti, ki se skriva v njegovem uboštvu? Zaradi nas je postal ubog, dasi je bil bogat, da bi po njegovem uboštvu mi obogateli. Ko si je privzel človeško umrljivost in v svoji osebi pretrpel smrt, se nam je pokazal v uboštvu človeške narave. Ni pa izgubil svojega bogastva, to mu ni bilo odvzeto, ampak ga je sklenil razodeti v prihodnosti. Kako veliko bogastvo pripravlja njim, ki ga ljubijo in vanj zaupajo!

Le delno spoznavamo, dokler ne pride, kar je popolno. Da ga bomo lahko gledali, kakršen je, nas spreminja v božjo podobo. On, ki je enak Očetu in v božji podobi, je vzel nase podobo svojih služabnikov. Edini božji Sin je postal Sin človekov, da bi vsi ljudje postali božji otroci. Svoje služabnike hrani s svojim lastnim telesom, da bodo svobodni mogli gledati njegovo božanstvo.

Zdaj smo božji otroci in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo gledali, kakšen je. Kaj neki so ti zakladi modrosti in vednosti, tisto božje bogastvo, ki nas edino more zadovoljiti? Kaj neki je tisto obilje sladkosti, ki nas edino more nasititi? To je Bog sam. Pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.

Psalmist poje v našem imenu in takole govori Gospodu: Nasičen bom, ko se mi bo razodelo tvoje veličastvo. Kristus in Oče sta eno. Kdor vidi njega, vidi Očeta. Vsemogočni Gospod je kralj veličastva. Ko nas bo spreobrnil k sebi, nam bo razodel svoje obličje in bomo rešeni. Takrat nas bo nasitil in zadosti nam bo.

O da bi se skoraj zgodilo to, kar pričakujemo! O da bi se razodelo nad nami božje veličastvo in nas zadovoljilo! O, da bi kmalu pili iz studenca žive vode in bili nasičeni! Ko hodimo v veri in potujemo v solzni dolini, smo lačni in žejni pravice in polni hrepenenja po Kristusovi lepoti, ki se bo razodela v božji podobi. Pobožno torej obhajajmo rojstvo Kristusa kot človeka.

Če še ne moremo doživeti njegovega večnega rojstva iz Očeta pred zgodnjo danico, obhajajmo danes njegovo rojstvo iz Device. Če še ne moremo doumeti, kako je njegovo ime bilo, še preden je sijalo sonce, priznajmo, da si je svoj prestol postavil na soncu.

Če še ne vidimo, kako kot Edinorojeni ostaja v Očetu, mislimo na Ženina, ki prihaja iz poročne sobe. Če še nismo pripravljeni na gostijo našega Očeta, pokleknimo vsaj pred jaslice našega Gospoda Jezusa Kristusa.

 

---

Vir: Molitveno bogoslužje Cerkve (Iz govorov sv. Avguština, škofa: 194. govor, 3-4)

Foto: splet

Obj.: M. B.