Duhovne misli Benedikta XVI. ob drugi nedelji med letom

S prejšnjo nedeljo, ko smo obhajali Gospodov krst, se je v bogoslužnem letu začelo obdobje, ki ga imenujemo čas med letom. Lepota tega časa je v tem, da nas vabi živeti v vsakdanjem življenju pot svetosti, to je pot vere in prijateljstva z Jezusom, v katerem odkrivamo ter ga ponovno odkrivamo kot Učitelja in Gospoda, kot Pot, Resnico in Življenje za človeka. Na to namiguje v današnjem bogoslužju Janezov evangelij, ki nam predstavi prvo Jezusovo srečanje z nekaterimi, ki bodo postali apostoli. Ti so bili namreč učenci Janeza Krstnika in ravno on jim je pokazal na Jezusa, ko ga je, po krstu v Jordanu, predstavil kot ‘Božje Jagnje’ (Jn 1,36). Dva od njegovih učencev sta šla za Mesijo, ki ju je vprašal: »Kaj iščeta?« Vprašala sta ga: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Jezus jima je odgovoril: »Pridita in bosta videla«. S tem ju je povabil, naj gresta za njim in nekaj časa ostaneta pri njem. Po nekaj urah pri Jezusu sta bila tako prevzeta, da je takoj eden od njiju, Andrej, šel do svojega brata Petra in mu rekel: »Našli smo Mesija«. Dve besedi sta tu še posebej pomenljivi: ‘iskati’ in ‘najti’ (Jn 1, 35-42).

Iz tega današnjega evangeljskega odlomka lahko izluščimo ta dva glagola ter potegnemo iz tega temeljno vodilo letošnjega leta, za katero želimo, da bo čas, v katerem bomo obnovili našo duhovno pot z Jezusom v veselju iskanja in v nenehnem najdevanju. Resnično veselje je namreč v odnosu z Njim, ki smo ga srečali, hodili za njim, ga spoznali in ljubili v nenehni napetosti razuma in srca. Kristjanu zadostuje, da je Kristusov učenec. Prijateljstvo z Učiteljem zagotavlja duši globok mir ter vedrino tudi v temnih trenutkih ter v težkih preizkušnjah. Ko se vera soočiti z temnimi nočmi, v katerih se več ne ‘vidi’ ter ne ‘sliši’ Božje navzočnosti, takrat nam prijateljstvo z Jezusom zagotavlja, da nas v resnici nič ne more ločiti od njegove ljubezni (prim. Rim 8,39).

Iskati in najti Kristusa, ki je neusahljivi vir resnice in življenja. Tako nas Božja beseda vabi, da na začetku tega novega leta ponovno stopimo po nikdar končani poti vere. Tudi mi recimo Jezusu: »Učitelj, kje stanuješ?« in On nam bo odgovoril: »Pridite in boste videli«. Za vernika je to vedno nenehno iskanje in novo odkrivanje. Kajti Kristus je isti včeraj, danes in vedno, toda mi, svet, zgodovina, nikoli nismo isti in zato nam prihaja naproti, da bi nam podaril svoje občestvo in polnost življenja. Prosimo Devico Marijo, naj nam pomaga hoditi za Jezusom, da bomo vsak dan okušali veselje ob vedno večjem pronicanju v njegovo skrivnost.

Angelus, 15. januar 2012

V svetopisemskih berilih današnje 2. nedelje med letom je v ospredju tematika poklicanosti. V evangeliju je Jezusova poklicanost prvih učencev, medtem ko je v prvem berilu poklicanost preroka Samuela. Obe pripovedi prikažeta pomembnost osebe, ki opravlja vlogo posrednika ter tako pomaga poklicanim osebam prepoznati Božji glas in mu slediti. V Samuelovem primeru je to Éli, duhovnik v svetišču v Šilu, kjer so najprej hranili skrinjo zaveze, preden so jo prenesli v Jeruzalem. Neke noči je Samuel, ki je bil takrat še deček in je od mladih nog živel v služenju templju, trikrat zapored slišal med spanjem klic ter stekel k Éliju. Toda ni ga on klical. Tretjič je Éli razumel in je rekel Samuelu: »In če te bo še poklical, reci: ‘Govôri, Gospod, kajti tvoj hlapec posluša’« (1Sam 3,9).Tako se je zgodilo in od takrat se je Samuel naučil prepoznati Božje besede ter je postal njegov zvesti prerok. V primeru Jezusovih učencev pa je posrednik Janez Krstnik. Dejansko je imel Janez velik krog učencev in med njimi sta bila tudi dvakrat po dva brata, Simon in Andrej, Jakob in Janez, ki so bili ribiči iz Galileje. Ravno dvema izmed teh je Krstnik pokazal na Jezusa in sicer dan po njegovem krstu v reki Jordan. Pokazal je naj z besedami: ‘Glejte, Jagnje Božje!’ (Jn 1,36), kar je enako, kot bi rekel: Glejte Mesija. In ta dva sta šla za Jezusom ter dolgo ostala z Njim ter se tako prepričala, da je res Kristus. Takoj sta to povedala drugim in tako se je oblikovalo prvo jedro, iz katerega je pozneje nastal zbor apostolov.

V luči teh dveh besedil bi želel poudariti odločilno vlogo duhovnega voditelja na poti vere ter še posebej pri odgovoru na poklicanost za posebno posvetitev službi Bogu in njegovemu ljudstvu. Krščanska vera, sama po sebi, predpostavlja oznanilo in pričevanje. Ta obstaja ravno v sprejetju vesele novice, da je Jezus iz Nazareta umrl in vstal ter, da je Bog. Tako tudi klic, hoditi bolj od blizu za Jezusom, v odpovedi ustvariti si svojo lastno družino, da bi se lahko posvetil veliki družini Cerkvi, gre preko pričevanja in predloga, kakšnega ‘starejšega brata’, običajno je to duhovnik. Pri tem pa nikakor ne smemo pozabili na temeljno vlogo staršev, ki s svojo pristno in veselo vero ter z njuno zakonsko ljubeznijo, kažejo svojim otrokom, da je lepo in možno graditi vse življenje na Božji ljubezni.

Dragi prijatelji, prosimo Devico Marijo za vse vzgojitelje, posebej še za duhovnike in starše, da se bodo zavedali pomembnosti svoje duhovne vloge, da bodo spodbujali mlade ne samo pri človeški rasti, temveč tudi pri odgovoru na Božji klic, da bodo ti lahko rekli: »Govôri, Gospod, kajti tvoj hlapec posluša«.

Vir: Hozana.si

Foto:

Obj.: M. B.