Umrl p. Marciano Morra, zadnji kapucin, ki je živel s p. Pijem

Umrl je p. Marciano Morra, dolgoletni tajnik molitvenih skupin p. Pija, in zadnji kapucin, ki je z njim tudi živel. Svoje življenje je posvetil misijonu in širjenju zapuščine svetnika iz Pietrelcine.

O p. Piju je p. Marciano, ki bi 16. februarja dopolnil 92 let, nekoč dejal, da se mu je zdel kot »očka, oz. še več, kot dedek«. Sv. Pija iz Pietrelcine je spoznal med izletom v San Giovanni Rotondo, ki je bil organiziran za dijake ob koncu gimnazije, preden je vstopil v noviciat.

Imel je privilegij, da je živel, čeprav krajša obdobja, v samostanu v San Giovanni Rotondo skupaj s p. Pijem. Ohranjanje njegove dediščine je za p. Marciana postalo poslanstvo, ki ga je opravljal »preko številnih publikacij o življenju in duhovnosti svojega sobrata, pa tudi preko neutrudnega apostolata po Italiji in po svetu ter preko komunikacijskih sredstev,« beremo v sporočilu Tiskovnega urada bratov kapucinov iste province.

Ozdravljenje njegovega očeta

Med dogodki, ki so ga še bolj povezali s p. Pijem, je p. Mariciano pogosto omenjal ozdravljenje svojega očeta, ki je prišel na obisk v samostan v San Giovanni Rotondo po tem, ko so ga odpustili iz bolnišnice in ni bilo upanja, da ozdravi: »Imel je raka na pljučih in zdravniki so mu rekli, da bo živel le še malo časa. P. Pij je vanj uprl pogled, ga z eno roko prijel za ovratnik jakne, z drugo pa ga večkrat udaril s pestjo v prsi, rekoč: “Kdo ti je rekel, da si bolan? Ti si dobro! Dobro si!” In takoj zatem je rekel: “Zdaj te pozdravim. Nasvidenje!”« P. Marciano je dejal, da je šele kasneje razumel ta pozdrav. Čeprav so zdravniki rekli, da so bili očetu dnevi šteti, je še srečal p. Pija. Umrl je namreč 15 let pozneje, vendar zaradi druge bolezni.

Srečanja: kard. Bergoglio, Janezom Pavlom II., Mati Terezija

18 let – od leta 1995 do 2013 – je bil p. Marciano Morra tajnik molitvenih skupin p. Pija in v tej vlogi se je leta 2002 v Buenos Airesu srečal s kardinalom Jorgejem Mariem Bergogliem, ki je želel bolje poznati življenje svetega kapucina. Pred tem je kot gvardijan samostana in rektor svetišča Naše Gospe Milosti 23. maja 1987 sprejel Janeza Pavla II. med pastoralnim obiskom v San Giovanni Rotondo, 5. septembra istega leta pa še Mater Terezijo.

Klic v otroštvu, zavrnjene prošnje v teh kongregacijah

P. Marciano se je rodil kot Ferdinando Morra 16. februarja 1929 v kraju Monteleone di Puglia. Že v zgodnjem otroštvu je prepoznal klic v duhovništvo. Pripovedoval je, da je redno ministriral in se doma igral, da mašuje. Na začetku se je zanimal za tri redovne kongregacije: barnabite, med katerimi je bil tudi očetov bratranec; red šolskih bratov in doktrinarce, kamor sta vstopila mamina bratranca. Na vse tri redovne skupnosti je naslovil prošnjo za vstop, vendar pa so bili vsi odgovori negativni, saj nikjer niso imeli več prostora, da bi ga sprejeli. Zaključil je peti razred osnovne šole in začel z jutranjim delom v očetovem baru, popoldan pa je pomagal v trgovini, ki je bila prav tako v družinski lasti.

Navdušenje nad pridigarjem p. Arcangelom Perrottijem

P. Marciano se je spominjal, da je v njegov kraj prišel kapucin p. Arcangelo Perrotti, ki je pridigal med devetdnevnico v pripravi na praznik Brezmadežne. Vsak večer ga je skupaj z mamo, očetom in sestro hodil poslušat in ga je nepremično gledal, čeprav ni veliko razumel. Kljub temu pa so ga primeri, ki jih je navajal, nagovarjali, in se mu vtisnili v srce. Vsak večer se je mali Fernando po prihodu domov, medtem ko je mama pripravljala večerjo, zaprl v sobo, stopil na klop, gestikuliral in ponavljal besede, ki si jih je zapomnil iz pridige. Razumel je, da tudi sam želi postati kapucinski pridigar.

Pot formacije

Začasne redovne zaobljube je izrekel 16. septembra 1947 in jih potrdil z večnimi 8. decembra 1950. Nekaj mesecev pred mašniškim posvečenjem je imel ponovno pomembno vlogo njegov oče, Giuseppe Vito, ki je želel, da bi bil resnično svoboden v svoji odločitvi. Obiskal ga je in mu dejal: »Do tvojega posvečenja manjka manj kot eno leto. Vedi, da bo, če boš postal duhovnik, zame to največja sreča, ki mi jo lahko daš. Vendar pa, če se želiš vrniti nazaj, boš vedno našel vrata odprta in pomagal ti bom začeti z dejavnostjo, ki si jo boš želel.« Kot je kasneje pripovedoval p. Marciano, je bil očetu za to dejanje vedno izredno hvaležen, saj se je svobodno odločil, da bo postal Kristusov duhovnik je dejal, da bo večno hvaležen za ta velik Božji dar.

21. februarja 1954 ga je v duhovnika posvetil msgr. Alberto Caringi, nadškof nadškofije Campobasso. Leta 1994 je na predlog predsedstva ministrskega sveta prejel red za zasluge Republike Italije. P. Marciano je bil duhovnik več kot 66 let.

Poslanstvo

Po posvečenju je najprej opravljal nalogo namestnika direktorja nižje gimnazije v samostanu v kraju San Severo, zatem pa je bil direktor semenišča v kraju Vico del Gargano, na koncu pa magister novincev v Morconu. Kasneje je začel s poslanstvom pridigarja, ki je dolga leta sovpadalo z nalogami v vodstvu province, skupnosti in svetišča v San Giovanni Rotondo ter generalnega tajnika molitvenih skupin p. Pija.

Kot je nadalje zapisano v sporočilu za javnost, je kot »pater kapucin opravljal nalogo provincialnega ministra, ko je kot namestnik prevzel vodenje province – od 8. marca 1984 do 17. januarja 1985 – po nenadni smrti ministra p. Pietra Tartaglia. Med drugim je bil narodni tajnik kapucinskih pridigarjev in narodni tajnik za evangelizacijo.«

Bolezen

P. Marciano se je zadnjih pet let zdravil zaradi hude oblike levkemije, ki pa ni preprečila njegovega misijonarskega zagona. Še vedno je maševal v javnosti, vsak dan spovedoval, pripravljal kateheze za gledalce TV Patra Pija ter sedel za pisalno mizo, da bi dokončal svojo zadnjo knjigo. Poleg tega je občasno, kadar se je počutil bolje, sprejel tudi pridiganje izven samostana, kljub temu, da so mu zdravniki to odsvetovali. Prav tako je bil pripravljen ljudem, ki so se obračali nanj, prisluhniti in jim ponuditi besedo tolažbe in upanja: čez dan v osebnih srečanjih, zvečer, po večerji, pa po telefonu. Zaradi koronavirusa je moral dvakrat v bolnišnico in kljub temu, da je ozdravel, je bilo njegovo telo zelo oslabljeno. Ko so ga še tretjič sprejeli v bolnišnico, zdravljenje ni bilo več uspešno. Od p. Marciana so se poslovili v ponedeljek, 18. januarja, v svetišču Naše Gospe Milosti.

 

---

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.