Drugi vatikanski koncil o ekumenizmu in medverskem dialogu: Rešil bom svoje ljudstvo

Drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor (1962-65) je prenovil liturgijo ter zastavil pomembne smernice za dejavnejšo vlogo laikov, ekumensko približevanje drugim cerkvam in medverski dialog. V tednu edinosti posebno pozornost posvečamo edinosti med kristjani, o kateri spregovori tudi naslednji odlomek iz Koncilskih odlokov.

 

Večni Oče je po docela svobodnem, skrivnostnem načrtu svoje modrosti in dobrote ustvaril vesoljni svet. Sklenil je dvigniti ljudi k deležnosti pri božjem življenju in jih, ko so v Adamu padli, ni zapustil, temveč jim je zaradi Kristusa, Odrešenika, ki je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, vedno nudil pomoč za zveličanje. Vse izvoljene je namreč Oče pred veki naprej poznal in jih naprej določil, naj bodo podobni njegovemu Sinu, da bi bil on prvorojenec med mnogimi brati.

Tiste, ki verujejo v Kristusa, je sklenil poklicati v sveto Cerkev, katera je bila že od začetka sveta napovedana v predpodobah, čudovito pripravljena v zgodovini izraelskega ljudstva in v stari zavezi, ustanovljena v poslednjih časih in razglašena z izlitjem Svetega Duha. Ob koncu vekov pa bo ta Cerkev dosegla dovršitev v poveličanju, ko se bodo, kakor beremo pri cerkvenih očetih, v vesoljni Cerkvi zbrali pri Očetu vsi pravični od Adama dalje, od pravičnega Abela do zadnjega izvoljenca.

Naposled so na različne načine naravnani na božje ljudstvo tudi tisti, ki evangelija še niso sprejeli. V prvi vrsti seveda tisto ljudstvo, kateremu so bile dane zaveze in obljube in iz katerega je po telesu izšel Kristus, po izvolitvi zaradi očetov nad vse ljubljeno ljudstvo; kajti Bog se ne kesa svojih darov in svoje izvolitve.

Odrešitveni sklep pa vključuje tudi tiste, ki priznavajo Stvarnika; med temi so na prvem mestu muslimani, ki se imajo za izpovedovalce Abrahamove vere in ki z nami častijo edinega, usmiljenega Boga, ki bo sodil ljudi poslednji dan. Bog sam ni daleč od tistih, ki iščejo neznanega Boga v sencah in podobah, ker daje vsem življenje in dihanje in vse, in ker kot Odrešenik hoče, da bi se vsi ljudje zveličali.

Tisti namreč, ki brez lastne krivde ne poznajo Kristusovega evangelija in njegove Cerkve, a iščejo Boga z iskrenim srcem in skušajo pod vplivom milosti v dejanjih spolnjevati njegovo voljo, kakor jo spoznavajo po glasu vesti, morejo doseči večno zveličanje. Božja previdnost ne odreka za zveličanje potrebne pomoči niti tistim, ki brez lastne krivde še niso prišli do izrečnega spoznanja o Bogu, a si prizadevajo, ne sicer brez pomoči božje milosti, da bi prav živeli.

Karkoli namreč najde pri njih dobrega in resničnega, Cerkev ceni kot pripravo na evangelij in kot dar tistega, ki razsvetljuje vsakega človeka, da bi končno imel življenje.

Vir: Koncilski odloki: Iz dogmatične konstitucije o Cerkvi 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (C 2.16)

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.