Kurt Koch: Hoditi skupaj po isti poti
Ob začetku tedna za edinost kristjanov je vatikanski časopis L’Osservatore Romano objavil članek kardinala Kurta Kocha z naslovom »Hoditi skupaj po isti poti. Sinodalnost z ekumenskega vidika.«
Pomembni obletnici naproti
Ves krščanski svet se približuje pomembni obletnici. Leta 2025 bomo obhajali 1700-letnico prvega ekumenskega koncila v zgodovini Cerkve, ki je potekal leta 325 v Niceji. Ta pomemben dogodek je bil nedvomno zaznamovan tudi z mnogimi zgodovinskimi dejavniki. Med njimi je predvsem potrebno spomniti, da ga je sklical cesar, natančneje cesar Konstantin. To je mogoče razumeti le upoštevajoč zgodovinsko ozadje oziroma dejstvo, da je v tedanjem obdobju v krščanskem svetu izbruhnila ostra razprava glede načina, kako bi bila lahko izpoved krščanske vere v Jezusa Kristusa, ki je Božji Sin, v skladu z vero, prav tako krščansko, v enega Boga. V tej razpravi je cesar prepoznal resno nevarnost za njegov načrt, da bi utrdil edinost cesarstva na temelju enosti krščanske vere. V razdeljenosti Cerkve, ki se je začela kazati, je videl predvsem politični problem, vendar pa je bil tudi dovolj daljnoviden, da je razumel, da se enosti Cerkve ne bo moglo doseči po politični poti, ampak le po verski poti. Z namenom, da bi ponovno združil nasprotna stališča, je cesar Konstantin sklical prvi ekumenski koncil v mestu Niceja v Mali Aziji, v bližini prestolnice Konstantinopel, ki jo je ustanovil on.
Nicejska veroizpoved temelj skupne krščanske vere
V tem zgodovinskem kontekstu je še bolj očitno, kako zelo pomemben je bil prvi ekumenski koncil. Zavrnil je model striktno filozofskega monoteizma, ki ga je širil aleksandrijski teolog Arij, ki je dejal, da je Kristus »Božji Sin« lahko le v nepravem pomenu. Nasproti temu modelu je koncil postavil izpoved vere v Jezusa Kristusa, Božjega Sina, »enega bistva z Očetom«. Nicejska veroizpoved je postala temelj skupne krščanske vere, glede na to, da je nicejski koncil potekal v trenutku, ko krščanstvo še ni bilo razkosano zaradi številnih poznejših razdeljenosti. Koncilska veroizpoved še danes združuje vse krščanske Cerkve in cerkvene skupnosti in ima velik ekumenski pomen. Ekumenska ponovna vzpostavitev edinosti Cerkve namreč predpostavlja uskladitev glede bistvenih vsebin vere, uskladitev ne le med današnjimi Cerkvami in cerkvenimi skupnostmi, ampak tudi uskladitev s Cerkvijo preteklosti in predvsem z njenim apostolskim izvorom. 1700. obletnica nicejskega koncila bo torej ugodna priložnost za to, da bi se spominjali tega koncila v ekumenskem občestvu ter na prenovljen način premišljevali o njegovi kristološki izpovedi vere.
Sinodalnost kot ekumenski izziv
Nicejski koncil ima velik ekumenski pomen še z drugega vidika. Pričuje namreč o načinu, kako se v Cerkvi razpravlja o spornih vprašanjih in se jih sinodalno razreši na koncilu. To nakazuje že sama beseda: izraz »sinoda« je sestavljen iz grških besed hodos (pot) in syn (z) ter izraža skupno hojo na poti. V krščanskem smislu beseda pomeni skupno pot oseb, ki verujejo v Jezusa Kristusa, ki se je razodel kot »pot«, in še natančneje kot »pot, resnica in življenje« (Jn 14,6). Krščanska vera se je torej prvotno imenovala »pot« in kristjane, ki so sledili Kristusu, ki je Pot, so imenovali »privrženci Poti«. (Apd 9,2) V tem smislu je Janez Krizostom razložil, da je bila »cerkev« ime, »ki kaže skupno pot«, in da sta cerkev in sinoda »sinonima« (Explicatio in Ps, 149). Beseda »sinodalnost« je torej tako starodavna in temeljna kot beseda »cerkev«.
Nicejski koncil torej zaznamuje začetek – veljaven za vesoljno Cerkev – sinodalnega načina, ki se ga uporablja pri procesu odločanja. Gre za drugo pomembno ugotovitev, ki je ključnega pomena z ekumenskega vidika, kot kažeta dva nedavna dokumenta: pred nekaj leti je komisija Vera in cerkvena ureditev pri Ekumenskem svetu Cerkva objavila študijo z naslovom Cerkev na poti skupne vizije, ki predlaga mulilateralen in ekumenski pogled na naravo, cilj in poslanstvo Cerkve. V tej študiji beremo naslednjo skupno ekleziološko izjavo z ekumenskega vidika: »Pod vodstvom Svetega Duha je vsa Cerkev sinodalna/koncilska, na vseh ravneh cerkvenega življenja: krajevnega, pokrajinskega in vesoljnega. V takšni sinodalnosti ali koncilskosti odseva skrivnost trinitarnega življenja Boga in strukture Cerkve izražajo to z namenom, da bi se uresničilo življenje skupnosti kot skupnost.« (št. 53) Glede tega vidika je istega mnenja tudi Mednarodna teološka komisija v svojem dokumentu »Sinodalnost v življenju in poslanstvu Cerkve«. V besedilu se z veseljem ugotavlja, da je ekumenski dialog napredoval do te mere, da je mogoče v sinodalnosti prepoznati »razodevajočo razsežnost narave Cerkve«, ki se steka v pojmovanje »Cerkve kot občestva (koinonia), ki se uresničuje v vsaki delni Cerkvi in v njenem razmerju do drugih Cerkva preko posebnih struktur in sinodalnih procesov« (št. 116).
Poslušati Svetega Duha sinodalno
V tem ekumenskem duhu je tudi papež Frančišek močno izrazil svojo naklonjenost do spodbujanja sinodalnih postopkov v katoliški Cerkvi. Prepričan je, da je odločno sledenje in poglobitev poti sinodalnosti »pot, ki, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja.« (Govor ob 50-letnici ustanovitve škofovske sinode, 17. oktober 2015) Vendar pa svetega očeta v prvi vrsti ne skrbijo toliko strukture in ustanove, kot duhovna razsežnost sinodalnosti, v kateri sta temeljnega pomena vloga Svetega Duha in skupno poslušanje Svetega Duha: »Poslušajmo, razpravljajmo v skupini, predvsem pa bodimo pozorni na to, kar nam ima Svetu Duh povedati.« (Ritorniamo a sognare, str. 97) Iz tega močnega duhovnega poudarka se razume tudi razlika med sinodalnostjo in demokratičnim parlamentarizmom, ki jo papež Frančišek vztrajno poudarja. Medtem ko demokratični proces služi predvsem za določanje večin, je sinodalnost duhovni dogodek, namen katerega je doseči trajno in prepričljivo enodušnost na poti razločevanja, glede verskih prepričanj in doslednih načinov življenja posameznih kristjanov in skupnosti Cerkve. Sinoda torej »ni parlament, kjer se zato, da bi dosegli soglasje ali sporazum, zateče k pogajanju ali kompromisom, ampak je edina sinodalna metoda odpreti se Svetemu Duhu, z apostolskim pogumom, evangeljsko ponižnostjo in zaupno molitvijo; da bo On tisti, ki nas bo vodil.« (Nagovor ob začetku zasedanja sinode o družini, 5. oktober 2015)
Iz pravkar rečenega lahko razumemo, da je za papeža Frančiška najprej potrebno poglobiti idejo sinodalnosti kot temeljne in bistvene strukture katoliške Cerkve: »Biti Cerkev je biti skupnost, ki hodi skupaj. Ni dovolj imeti sinoda, treba je biti sinod. Cerkev potrebuje resno notranjo podelitev: živi dialog med Pastirji in med Pastirji in verniki.« (Govor škofom ukrajinske grkokatoliške Cerkve, 5. julij 2019) Iz tega nedvoumno izhaja tudi to, da sinodalnost ni nasprotna hierarhični strukturi Cerkve, ampak da sinodalnost in hierarhija potrebujeta esigono in spodbujata druga drugo. Sinodalnost, kot sestavna razsežnost Cerkve, nam torej »daje najustreznejši razlagalni okvir za razumevanje hierarhičnega poslanstva,« v smislu, da se »tisti, ki predstavljajo avtoriteto, imenujejo služabniki: glede na izvirni pomen besede, so izmed vseh najmanjši.« (Govor ob 50-letnici ustanovitve škofovske sinode, 17. oktober 2015) Za papeža Frančiška to velja tudi in predvsem za sám petrinski primat, ki more najti svoj najjasnejši izraz v sinodalni Cerkvi: »Papež ni sam, nad Cerkvijo, ampak je znotraj nje kot krščeni med krščenimi ter znotraj škofovskega zbora kot škof med škofi, istočasno pa – kot naslednik apostola Petra – poklican voditi Cerkev v Rimu, ki predseduje v ljubezni vsem Cerkvam.« (prav tam)
Očitna je torej tudi ekumenska razsežnost sinodalnosti Cerkve z vidika papeža Frančiška. Za svetega očeta »pozoren pregled načina, kako sta v življenju Cerkve izražena načelo sinodalnosti in služenje tistega, ki predseduje«, predstavlja pomemben prispevek k ekumenski spravi med krščanskimi Cerkvami (Nagovor med srečanjem z delegacijo carigrajskega ekumenskega patriarhata, 27. junij 2015). Teološka in pastoralna prizadevanja, da bi zgradili sinodalno Cerkev, imajo globok vpliv na ekumenizem, kakor poudarja papež Frančišek s temeljnim načelom ekumenskega dialoga, ki ga sestavlja izmenjava darov, zahvaljujoč kateri se moremo učiti drug od drugega. Ta izmenjava zadeva predvsem sprejem tega, kar je Sveti Duh posejal v drugih Cerkvah »kot dar tudi za nas«. V tem smislu papež Frančišek spominja, da imamo katoličani v dialogu s pravoslavnimi brati priložnost, da se »naučimo kaj več o pomenu škofovske kolegialnosti in o izkušnji sinodalnosti.« (Evangelii gaudium, št. 246) Glede na to, da to zadeva osrednjo temo katoliško-pravoslavnega dialoga, je potrebo nadalje pojasniti ekumensko razsežnost sinodalnosti na osnovi tega pomembnega dialoga.
Vir: Vatican News
Foto: Vatican News
Obj.: M. B.
Povej naprej.
Oglejte si še
