Starši praktično vsak dan popravljamo otroka. Pričakujemo, da spremeni svoje vedenje in obnašanje; da ne udari iz jeze; da dokonča domačo nalogo; da upošteva hišna pravila, itd …

Velikokrat se ponavljamo kot stara papiga in pogosto se zgodi, da nas otrok preprosto ‘vrže iz tira’, kot temu rečemo. Sprašujemo se, kako bi mu dopovedali, da bo končno slišal in popravil svoje vedenje.

Kadar se naš otrok ne vede primerno, je dobro, da najprej pogledamo nase, na svojo reakcijo. Velikokrat namreč sami ne reagiramo tako, kot pričakujemo od otroka. Ko izgubimo živce, ko nas preplavi jeza, strah ali sram, včasih tudi prizadetost in nemoč, takrat ne izhajamo iz otroka. Sploh ga ne moremo slišati in prepoznati njegove potrebe. Včasih se celo obrnemo stran, ker sami ne vemo, kaj bi. Namesto da bi se zavzeli za otroka, zaščitimo sebe.

Jezus nas kliče, naj se spreobrnemo. Preden se obrnemo k otroku, da ga korigiramo, se obrnimo k Njemu, ki nam vedno prisluhne in nas umiri. Zaman se trudimo okrog otrokovega vedenja, če mu ne moremo, ne znamo ali nočemo prisluhniti. Ko se sami umirimo ‘v duhu in resnici’, bomo tudi otroka znali nagovoriti tako, da se bo ob nas umiril.

 

Luka Mavrič

Foto: freepik.com