Četrtek, 28. januar: Bodimo Jezusova luč

Božja skrivnost je luč. V današnjem evangeljskem odlomku Jezus pravi, da luči ne prižigamo, da bi jo postavili pod mernik ali pod posteljo, ampak da bi jo dali na svetilnik, da bi razsvetljevala. To pa je tudi ena izmed potez kristjana, ki je prejel luč pri krstu in jo mora sedaj podarjati: To pomeni, da je kristjan pričevalec. Pričevanje – ena izmed značilnosti krščanske drže. Kristjan, ki nosi to luč, jo mora pokazati. Kadar kristjan ne pokaže Božje luči, ampak ima raje lastno temo, le-ta vstopi v njegovo srce. Boji se namreč luči. Bolj so mu všeč idoli, ki so v njegovi temi. A takrat mu nekaj manjka, ni pravi kristjan. Pričevanje: kristjan je pričevalec Jezusa Kristusa, Božje Luči. In to luč mora postaviti na svetilnik svojega življenja.

V evangeliju Jezus pravi tudi: ‘S kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo in še navrglo se vam bo.’ Druga poteza kristjana je torej velikodušnost. Kristjan je namreč otrok Očeta z velikim srcem. Kristjanovo srce je velikodušno. Vedno je odprto. Ni srce, ki se zapre v lastno sebičnost. Kadar vstopiš v Jezusovo luč, v prijateljstvo z Njim, kadar se pustiš voditi Svetemu Duhu, se srce odpre, postane velikodušno. Kristjan na tisti točki ne zasluži, ampak izgubi. Toda izgubi, da bi zaslužil nekaj drugega. S tem porazom – med navednicami – porazom koristi, pridobi Jezusa, zasluži, ko postane Jezusov pričevalec.

Ko  obhajamo sv. mašo to pomeni, da hodimo po poti luči in pričevanja. Da si  prizadevamo, da bi bili boljši, prizadevamo, da bi luč nosili na svetilniku. Luč včasih lahko pade, a vseeno je potrebno iti naprej z isto voljo, da bi luč podarjali velikodušno, z velikodušnim srcem. Le Bog in naš spomin vesta, koliko ljudi smo sprejeli z velikodušnostjo, z dobroto očeta ali brata. Kolikim ljudem, katerih srce je bilo nekoliko temačno, ste mnogi dali luč, Jezusovo luč. Hvala. Hvala za tisto, kar ste storili v Cerkvi, za Cerkev in za Jezusa. Naj vam Gospod podari veselje, to veliko veselje, da ste dobro sejali, dobro razsvetljevali in da ste imeli odprte roke ter ste vse sprejeli z velikodušnostjo.

Danes doživljamo bolj ali manj upravičeno kritiko, da je naša vera mrtva. Kaj bomo storili? Se bomo izmikali in rekli, skrb za drugega, ni moja skrb. Učenci so po začetni zagledanosti vase prešli v pričevanje, darovanje. Tudi prvi verniki so živeli polno: vse svoje so delili z vsemi, med njimi ni bilo nikogar v pomanjkanju. Kaj pa mi?

Naj bo današnji evangelij vsakemu izmed nas izziv, da se zazre v svojo hojo za Kristusom in se vpraša, zakaj hodimo za njim. Če bomo iskreni, bo gotovo vsak od nas ugotavljal, da premalo cenimo, to kar ob Jezusu prejemamo, da preveč skrbimo zase in premalo za druge. Pred nami je pot apostolov. Nič hudega, če smo na začetku. Vendar hudo je, če tam ostajamo. Naj bo današnje povabilo Jezusa k pričevanju, resen izziv. Prosimo Gospoda, da bi tudi nam poslal Svetega Duha, ki bi nas iz zaverovanosti vase, premaknil v skrb za druge. Hodimo za njim in prinašajmo luč svetu, ki v veliki meri sedi v temi smrtne sence.

In naj za konce še vprašam: Ali znamo biti luč sredi sveta?

Kolikokrat preprosto molčimo, ker je pretežko opomniti, zastaviti besedo?

Kolikokrat se skrijemo in smo raje del množice, kot svetilnik sredi morja, ki v viharju ostane na svojem mestu?

Bodimo Jezusova luč. Bodimo njegovi pričevalci in predvsem ne bojmo se!

 

Pripravil: Ervin Mozetič