Ponedeljek, 25. januar: Pojdite in oznanjajte

Vstali Jezus pošilja svoje učence, da razširijo evangelij po vsem svetu. Zato nas današnji evangelij opominja naj dvignemo pogled v nebo, da bi ga takoj obrnili na zemljo in udejanjili naloge, ki nam jih je vstali Gospod zaupal.

V tej nalogi je prisotno poslanstvo, ki ga je Jezus zaupal učencem. Gre za brezmejno poslanstvo – ali dobesedno brez meja – ki presega človeške moči. Jezus namreč pravi: ‘Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!’ (Mr 16,15). Resnično se zdi preveč drzna naloga, ki jo Jezus zaupa majhni skupini preprostih ljudi brez kakšnih velikih intelektualnih sposobnosti! Pa vendar je ta majhna družba, tako nepomembna pred velikimi svetovnimi močmi, poslana prinesti sporočilo Jezusove ljubezni in usmiljenja v vsak kotiček zemlje.

Toda ta Božji načrt je lahko uresničen le z močjo, ki jo je Bog sam dal apostolom. V tem smislu jim Jezus zagotavlja, da bo njihovo poslanstvo podpiral Sveti Duh. Pravi: ‘Prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta’ (Apd 1,8). Tako se je lahko to poslanstvo uresničilo in apostoli so začeli s tem delom, ki so ga zatem nadaljevali njihovi nasledniki. Poslanstvo, ki ga je Jezus zaupal apostolom, se je skozi stoletja nadaljevalo in se nadaljuje tudi danes ter zahteva sodelovanje vseh nas. Vsakdo je namreč v moči krsta, ki ga je prejel, usposobljen s svoje strani oznanjati evangelij. Krst nas je usposobil in nas spodbuja, da smo misijonarji evangelija.

Gospod od nas zahteva, da imamo oči in srce pripravljeno za srečanje z njim, da mu služimo in ga pričujemo drugim. Gre za to, da smo možje in žene vstajenja, torej iskalci Kristusa na poteh današnjega časa, prinašajoč njegovo besedo zveličanja vse do skrajnih mej sveta. Na tej poti srečamo Kristusa samega v bratih, predvsem v najbolj revnih, v tistih, ki trpijo v lastnem mesu trdo in ponižujočo izkušnjo stare in nove revščine. Kakor je na začetku vstali Kristus poslal svoje apostole z močjo Svetega Duha, tako danes on pošilja nas z isto močjo, da bi dali konkretna in vidna znamenja upanja. Jezus nam daje upanje.

Jezus svojim učencem, misijonarjem pravi: Pojdite!  Sami, brez Jezusa, ne moremo ničesar storiti. Za apostolsko delovanje ne zadostujejo naše moči, sredstva, strukture, četudi potrebne, ne zadostujejo. Brez Gospodove navzočnosti ter moči njegovega Duha bo naše delo, čeprav dobro organizirano, neučinkovito. S tem torej gremo, da ljudem povemo, kdo je Jezus.

Biti del apostolske Cerkve pomeni, zavedati se, da je naša vera ukoreninjena v oznanilo in pričevanje samih Jezusovih apostolov. Gre za dolgo verigo, ki prihaja ravno od njih. Zato je pomembno, da se vedno čutimo poslani, odposlani in v občestvu z nasledniki apostolov, da bi s srcem, polnim veselja, oznanjali Kristusa in njegovo ljubezen do vsega človeštva. Spomnimo se junaškega življenja mnogih misijonarjev in misijonark, ki so zapustili svojo domovino, da bi šli oznanjat evangelij v druge dežele in na druge celine. Zahvalimo se Gospodu, da ima naša Cerkev veliko misijonarjev, da jih je imela veliko; in potrebuje jih še več. Spodbujam vas bodite pogumni: Lepo je prinašati Jezusov evangelij!

Prosimo Gospoda, naj v nas obnovi dar svojega Duha, da bo vsaka krščanska skupnost in vsak krščeni izraz svete matere Cerkve, ki je katoliška in apostolska.

Devica Marija, ki je kot Mati umrlega in vstalega Gospoda poživljala vero prve skupnosti učencev, naj pomaga tudi nam, da bomo imeli ‘kvišku svoja srca’, kakor nas spodbuja bogoslužje. Istočasno pa naj nam pomaga, da bomo imeli noge na zemlji in bomo s pogumom sejali evangelij v konkretne situacije življenja in zgodovine.

 

Pripravil: Ervin Mozetič