Sreda, 27. januar: Poslušati in slišati

Poslušati in slišati, razumeti in doumeti, sprejeti in uresničiti. To so logične dvojice, ki jih Jezus vzame zelo za res.

Poslušati in ne slišati, gledati in ne videti je najbrž kar splošna navada. Kako boleča so spoznanja zakoncev, ki po dvajsetih letih in več ugotovijo, da sozakonca sploh niso razumeli ali da jih sozakonec niti ne želi razumeti. Zakaj se je tako težko slišati, besede doumeti in jih tudi udejanjiti, nam v priliki o sejalcu sporoča Jezus. Skušajmo doumeti, kaj nam želi povedati.

Prvo težavo Jezus imenuje hudič. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride hudič in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti.

Kdo bi si mislil, da je hudič na delu prav takoj!? Če torej nečesa ali nekoga ne razumemo, nam bo hudič sporočilo vzel takoj, ko bo mogoče. Če pogledamo Marijin zgled, bomo videli, da je pri njej v sprejemanju sporočil tako od angela kot od otroka sledil razmislek. Njeno vprašanje: Kako se bo to zgodilo, ali pa Otrok zakaj si nama to storil, ni retorično, ampak resen boj za odnos, za ljubezen ter hkrati boj s hudim duhom, ki preži, da bi ustvaril razdor med njo in dano besedo.

Drugo težavo poimenuje nestanovitnost. Na kamnita tla je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Eno je besede razumeti, drugo je besede uresničiti. Kaj so korenine? Če pogledamo Marijo, lahko razumemo korenine kot temeljito prečiščeno vero v Boga, v Njegovo ljubezen in Njegov načrt odrešenja. Njen zgodi se, je sad vere, ki se rojeva iz milosti, raste v premišljevanju in molitvi ter se neprestano udejanja.

Tretja težava pa je posvetna miselnost. Med trnje vsejan je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. Pri Mariji od njenega prvega ‘zgodi se’, ni nobene posvetne miselnosti več, vse in v vsem je Bog. Kakor njen sin se tudi ona popolnoma izroča Očetovim rokam.

Prilika o sejalcu nam kaže torej pot do prave rodovitnosti ob besedi, ki nam jo Bog pošilja po bližnjih ali po Svetem Pismu. Vabi nas, da prav vsako besedo vzamemo zares in to takoj. Hudi duh ne čaka, da se bomo opogumili, da se bomo zbudili iz dremeža, da bomo zaživeli. Beseda, ki nam je dana, je vedno

dar in je dana zato, da rodi sad, kakor je dež namenjen travi, da ozeleni. Če hočemo iz besede narediti tisto pravo, mora vsaka pognati korenine v vedno večjem zaupanju v Boga. Brez premišljevanja in molitve bodo naši razmisleki v časih stiske brez vsake moči. Križ je mogoče pogumno nositi, če ga naložimo na ramena vsak dan, ne le občasno.

Pogosto naša prva dva koraka nista temeljita. Z božjo besedo bi radi povezali besede: lagodje, mir, užitek, pomembnost. Odmikamo besede: križ, majhen, ranljiv, nepomemben, napor. Tako ob vsaki ‘večji količini’ božje besede, ki od nas zahteva več ostajamo prazni.

Sejalec je šel sejat in upa, da se besedi odpremo s tremi temeljitimi držami: poslušati in slišati, premišljevati in moliti, spreobračati se in živeti. To troje je v naših rokah, sad pa prepustimo Njemu.

 

Pripravil: Ervin Mozetič