Sobota, 6. februar: Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!

Ob današnji Božji besedi sem pomislil, od katerih stvari naj bi se človek odpočil, kaj je tisto, kar nas utruja. Na misel mi prihajata nekako dva sklopa. Na eni strani vidim goro tega, kar nas zasipa in utruja, pa nam noben dopust ne more pomagati, da bi se od tega odpočili. Na drugo stran pa bi postavil, kar resnično potrebuje odmik v samoto in počitek. Kaj sodi v eno skupino in kaj v drugo skupino?

V prvi skupini vidim sledeče stvari, ki utrujajo:
– stalna nevera vase in iskanje potrditve od drugih,
– ugajanje in želja po priznanju,
– nezadovoljstvo nad seboj in svojo življenjsko vlogo,
– konflikt z okoliščinami, v katerih živiš, pa jih nikakor ne moreš sprejeti,
– vsakodnevno delo, ki ga doživljaš kot krivica.

Drugo skupino pa sestavljajo najbrž stvari kot so:
– preprosto prehude obremenitve – neprestano ljudje, zadolžitve, odgovornosti itd.
– premalo počitka – kot pravi Sveto pismo, da še jesti niso utegnili,
– preveč dogajanja, ki ga človek ne more urediti v sebi.

Če me zasipajo stvari iz prvega sklopa, mi samo ležanje v senci ali na soncu ne bo dosti pomagalo. Še tako dolg, pasiven ali razgiban dopust ne bo ničesar spremenil. Je pa čas počitka in samote priložnost, da o tem v miru razmišljam, vse urejam in naredim sklepe, ki jih hočem tudi uresničiti. Le s soočenjem in premislekom, pa tudi molitvijo, je mogoče spraviti v red tudi stvari, ki so se prehitro dogajale in jih nisem uspel dojeti, mogoče prav razumeti in nanje prav odgovoriti. Vse to lahko v miru najde mesto v meni, da pomirjen nadaljujem soočenje z vsakodnevnimi napori.

Ko tako pogledam na čas počitka in samote, vidim v njem dvoje. Počitek mi pomaga, da se resnično odpočijem od naporov, ki jim sicer ne bom več kos. Samoto pa potrebujem za urejanje stvari, ki so me zasule ali pa me še vedno brez potrebe utrujajo, ker se z njimi še nisem soočil na pravi način.

Najbrž je v vsakem od nas vsakega malo. Ne delajmo si utvar, da bo samo poležavanje spremenilo tisto, kar nas mori. Naj nam ne bo škoda časa in napora, da se tudi v dneh počitka srečamo s težkimi stvarmi in jih z božjo pomočjo in s pomočjo prijateljev rešujemo. Vsem želim, da bi se v času počitka  uspeli odpočiti in v samoti urediti tisto, kar še ni urejeno.

 

Pripravil: Ervin Mozetič