V primežu primerjanja z drugimi

»Kako so pa drugi pisali test?« To je velikokrat prvo vprašanje staršev, ko otrok doma pove, kakšno oceno je dobil. Ali ni nenavadno, da nas bolj zanima, kam se naš otrok uvršča glede na ostale učence, kot to, kako je on zadovoljen s prisluženo oceno glede na to, koliko truda je vložil v učenje.

Ni čudno, da se otroci potem toliko primerjajo med sabo. Vsak najde kakšno stvar, v kateri je slabši od drugih. “Matematika je brez veze. Vedno pišem med slabšimi v razredu … Ne maram telovadbe. Karkoli počnemo, sem zadnji …”  Dekleta pa so bolj občutljiva na zunanji videz: »Vse sošolke imajo boljšo postavo od mene.«

Ko se otrok na ta način primerja z drugimi, vse vidi samo še črno in na sebi ne najde nič dobrega. Hoče biti drugačen. Na ta račun izgubi ogromno energije.

Tudi nas boli, če slišimo druge ljudi, kako ocenjujejo našega otroka: »Vašemu pa ne gre tako dobro v šoli, kajne?« In podobno.

Primerjanje se napaja v strahu, da nismo dovolj dobri. A za Boga Očeta smo vsi enako dragoceni. On nima prvorazrednih in drugorazrednih otrok.

Če želimo otroku pomagati, da se ne bo primerjal z drugimi, mu pokažimo, kaj pri nas v resnici šteje. Opustimo primerjanje, kot npr.: »Ko sem bil jaz v tvojih letih, smo morali več delati in sem tudi znal veliko več delati kot ti.« Ali: »Kako so pa drugi pisali test?« To je tako nesmiselno kot primerjati jabolka in hruške. Raje pomagajmo otroku, da odkrije svoje sposobnosti in jih razvija.

Luka M.

Foto: Unsplash