Kako lahko pozitivno razumemo Jezusovo grobo zavrnitev Kanaanke, ko ga ta prosi, naj ozdravi njeno hčer. Poglejmo stavek še enkrat. Jezus pravi: Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom. Kakorkoli obračamo, pa naj bo to še tako zelo zaznamovano s semitsko kulturo, zveni odgovor nekulturno in grobo. Zakaj si Jezus to dovoli? Zakaj to dela? Kaj je v tem pozitivnega?

Trditev je groba, saj Jezus Kanaanko primerja s psom.  Čemu? Če se vživimo v Kanaanko, si lahko predstavljamo, da je to žena, ki se je srečevala z Judi, a je najbrž ostajala v svojem poganskem verovanju. Jezus si najbrž živo predstavljal, kako težko ji je pomisliti, da je vendarle Judovski narod izvoljeno ljudstvo, iz katerega bo prišel Odrešenik. Na nek način jo Jezus vabi, da prizna zablode svojega ljudstva, poganske kulture, ki odrešenjske zgodovine znotraj Izraela ne sprejema. Če odrešenik prihaja iz Izraelskega naroda, potem mora priznati, da še vedno tava v temi. Sprejeti odrešenika je torej mogoče le, če prizna svoje zablode in sprejme celotno zgodovino odrešenja. Le v sprejetju novega okvira lahko sprejme novo življenje. Jezus jo izziva na najbolj radikalen način prav zato, da bi v njej prebudil to zavest in odločitev. Srednje poti On ne pozna.

Ob tem evangeliju sem pomislil na to, kako se žena odzove na Jezusove “grobe” besede in kako bi se jaz odzval na njenem mestu. Jaz bi najbrž: se užalil, pobegnil, se zaprl vase ali pa mu zabrusil kaj nazaj… Kaj v tem smislu. Ona pa vstopi v odnos z njim, ne zbeži, ampak še naprej stoji za tem zaradi česar je prišla do Jezusa.

To je pot človeka dobre volje, ki išče Boga in ga najde. Gospod jo blagoslovi. Koliko ljudi hodi po tej poti in Gospod jih čaka!

Vero se izgubi v srcu.

Tudi ta na prvi pogled grob dogodek, ko Jezus presliši obupano ženo zaradi svoje obsedene hčere, nas hoče predvsem vzdramiti in naravnati na stisko bližnjega. Jezus se navidezno dela trdega, da pri apostoli vzbudi sočutje in željo pomagati. Ženi našteva judovske pomisleke… Tako iz nje izvabi izjemno vztrajnosti in absolutno zaupanje uličnega pridigarja in zdravilca, dokler Jezus ne potrdi: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!«

Za ozdravitev je potrebna trdna vera in neomajno zaupanje. Rezultat je očiten, hči je bila ozdravljena tisto uro, kot toliko drugih.

Kako to, da mi ‘ne uspemo’? Toliko prosimo in se žrtvujemo pa nekako ni pravega rezultata. Ženi je šlo za biti, ali ne biti. Zato je stavila vse na Jezusa. Mi pa običajno imamo vero tako za zraven, za vsak slučaj oziroma, da me bodo drugi videli. ‘Tradicionalna vera’ pač ni dovolj za čudež. Za čudež se je treba vreči na kolena pred Križanega in se mu izročiti v vsej predanosti ter sprejeti njegovo voljo kakršna koli je.

Besedo, ki je zasajena, je potrebno sprejeti s krotkostjo. Le tako lahko pripelje do zveličanja. Pojdimo po poti tiste kanaanske žene, tiste poganske žene, sprejmimo Božjo besedo, ki je bila zasajena v nas in ki nas bo pripeljala do zveličanja.

 

Pripravil: Ervin Mozetič