Sobota, 13. februar: Sedem hlebov in nekaj ribic

Jezusu množica sledi povsod, da bi ga poslušala in mu prinašala bolnike. In ko Jezus to vidi, je ganjen. Ne ostane hladen, nima ravnodušnega srca. Po eni strani se čuti vezanega na to množico in ne želi, da bi odšla; po drugi strani pa potrebuje tudi samoto, molitev, biti z Očetom. Pogosto ponoči moli k svojemu Očetu. A tistega dne se je Učitelj torej posvetil ljudem. Njegovo sočutje ni nekakšno nedoločeno čustvo, ampak kaže vso moč njegove volje, da bi nam bil blizu in bi nas rešil. Jezus nas zelo ljubi in želi nam biti blizu.

Ko se je zvečerilo, Jezus poskrbi, da vsi, utrujeni in lačni, dobijo za jesti. Jezus poskrbi za vse, ki hodijo za njim. Malo kruha in ribe, ki so jih imeli, z močjo vere in molitve, se lahko podeli z vsemi tistimi ljudmi. Gre za čudež, ki ga stori On, vendar pa je čudež vere in molitve s sočutjem in ljubeznijo. Gospod gre naproti potrebam ljudi, a obenem želi, da bi bil vsakdo med nami konkretno soudeležen v njegovem sočutju.

‘Vzel je tistih sedem hlebov in nekaj ribic, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal…‘ Kakor lahko vidimo, gre za ista znamenja, ki jih je Jezus storil med zadnjo večerjo; in so tudi ista, ki jih izvrši vsak duhovnik, ko obhaja sveto evharistijo. Krščanska skupnost se rodi in vedno znova prerodi v tem evharističnem občestvu. Živeti občestvo z Jezusom je tako nekaj povsem drugega kot ostati pasivni in se odtujiti vsakdanjemu življenju. Medtem ko nas hrani s Kristusom, evharistija, ki jo obhajamo, počasi tudi nas preoblikuje v Kristusovo telo in duhovno hrano za brate. Jezus želi doseči vse, da bi vsem prinesel Božjo ljubezen. Zato vsakega vernika spreminja v služabnika usmiljenja. Vidi množico, zasmili se mu, pomnoži kruh – in enako stori v evharistiji. Nas, vernike, ki ta kruh prejemamo, Jezus spodbuja, da bi služili drugim, z enakim sočutjem, kot ga je imel On. To je pot.

Pripoved o pomnožitvi kruha in rib se sklene z ugotovitvijo, da so se vsi nasitili, in s pobiranjem koščkov, ki so ostali. Ko nam Jezus s svojim sočutjem in ljubeznijo podari neko milost, nam odpusti grehe, nas objame, ljubi, tega nikoli ne stori na pol, ampak v celoti. Kakor se je zgodilo tukaj. Vsi so se nasitili. Jezus napolni naše srce in naše življenje s svojo ljubeznijo, s svojim odpuščanjem, s svojim sočutjem. Svojim učencem je dopustil, da so naredili, kakor jim je naročil. Na ta način spoznajo pot, ki jo morajo prehoditi: nasititi ljudstvo in ga ohraniti enotnega; to pomeni, biti v službi življenja in občestva.

Prosimo Gospoda, da bi bila njegova Cerkev vedno sposobna tega svetega služenja, in da bi bil lahko vsakdo med nami orodje občestva v lastni družini, na delu, v župniji in v skupinah, ki jim pripadamo: vidno znamenje usmiljenja Boga, ki ne želi nikogar pustiti v samoti in stiski, da bi bila občestvo in mir med ljudmi ter občestvo ljudi z Bogom, kajti to občestvo je življenje za vse.

 

Pripravil: Ervin Mozetič