Jezusa boli drža farizejev, ki je kot neprebojni jopič za vsako sočutno besedo. Ujeti so v lepo vedenje in hkrati prazni, brez ljubezni in zato tudi brez življenja.

Človekovo srce ima neverjetno moč. Ker je srce sedež odločitev, odločitve pa so tiste, ki edine zares vplivajo na to, kako se stvari odvijajo. Tako lahko malo bolje razumemo, zakaj se Bog tako zelo ukvarja s »srcem«. Zakaj recimo Bog za spreobrnjenje svojega ljudstva zahteva, naj si obreže svoje srce« saj je zelo pomembno, kaj se dogaja v človekovem srcu, tudi če so zunanja dejanja na videz popolnoma v redu: »To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene.« Kajti, »kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet.« Tam je začetek in konec vsega. Zato so misli tako zelo pomembne, tudi če se nam zdijo nepomembne, glede na to, da jih ni mogoče videti. Vendar je z mislijo kakor z vetrom. Same misli človeka resda ne vidiš, vidiš pa to, kaj ta misel naredi navzven. V mislih se razodeva človekov cilj. Zato so misli ključnega pomena za to, kdo človek sploh je.

Zato je bistvena stvar, ki jo mora človek v svojem življenju narediti, to, da izoblikuje svoje srce, svoje misli, če rečemo drugače, da postane kritičen tako do misli, ki prihajajo od zunaj, kot do tistih, ki prihajajo od znotraj. Svetopisemski pisci bi temu rekli »ustvariti poslušno srce«, Ignacij umetnost »razločevanja«. V osnovi pa gre za stvar, ki nam jo je današnji čas bolj ali manj odvzel, to je čas za premišljevanje, za razmišljanje.

V trgovini in v avtu nam kriči glasba, v preostalem času pa smo zasuti z delom in informacijami in tako postanemo preutrujeni, da bi še imeli voljo premišljevati stvari, ki so se nam zgodile, besede, ki smo jih izrekli, odločitve, ki smo jih potegnili – če je vse to res v skladu s tem, kam želimo priti, kdo želimo postati. Stvari so nam »olajšane«, svet nam kakor nesposobnim mladičem ponuja že prežvečene vsebine. Kdor sledi medijem, misli tako, kot mislijo mediji. Ali pa kot njegova najljubša stranka. Kdo še izbere knjigo namesto filma? S knjigo v roki je treba razmišljati, veliko lažje je samo pustiti, da te preplavi informacija. Preko njih, preko prežvečenih vsebin pa zamira naša domišljija in brez domišljije abstraktno mišljenje, nujno za izoblikovanje lastnega mnenja, lastne usmeritve, lastnih vrednot – za sito naših misli. Niti ni čudno, da je tako.

Človek, ki ne razmišlja, je seveda lažje vodljiv, lažje se mu tudi proda stvari, ki jih ne potrebuje. In v logiki neprestane rasti je to pač pomemben element. Tako namesto človeka razmišlja ekonomski aparat, ki pa mu je človek, njegova osebnost in cilj njegovega življenja seveda zadnja skrb.

Kako zelo smo pozorni na to, kar »prihaja« v nas skozi usta (na pokvarjeno hrano, na hrano s pretečenim rokom), veliko manj pa na to, kar »prihaja iz« ust (ostre, nasilne in včasih celo lažnive besede). Potrebno je ozdraviti človekovo srce, ki je izvir vsega. Od tam izhaja vse tisto, kar je resnično »zlo« in kar resnično »onesnažuje« svet. V stvarstvu ni ničesar, kar bi bilo samo v sebi »slabo«, »grešno«. Divje zveri, naravni pojavi so lahko škodljivi, a nikoli zlobni. Hudobija je le v človeku, ker je svoboden.

 

Pripravil: Ervin Mozetič