Pet let od srečanja papeža Frančiška in patriarha Kirila: Cerkev in pandemija

Ob peti obletnici srečanja papeža Frančiška in moskovskega patriarha Kirila na Kubi, je potekala spletna konferenca »Cerkev in pandemija: izzivi in perspektive«. Med udeleženci so bili kardinal Koch, msgr. Fisichella in metropolit Hilarion.

»Cerkev in pandemija: izzivi in perspektive« je bil naslov spletne konference, ki je potekala včeraj, na peto obletnico zgodovinskega srečanja papeža Frančiška in moskovskega patriarha Kirila. Srečala sta se 12. februarja 2016 na havanskem letališču na Kubi in podpisala skupno izjavo. Zgodovinski dogodek se vsako leto obeleži s posebnim srečanjem, ki jemlje vsebinske iztočnice iz skupne izjave. Zaradi sedanje svetovne situacije, ki jo je povzročila pandemija covida-19, se je tema ponujala skoraj sama od sebe. Seveda se pandemija v skupni izjavi ne pojavlja, a dokument govori o mnogih problemih in vprašanjih, ki jih je pandemija v zadnjem letu postavila na svetlo.

In ravno o tem je med spletno konferenco govoril kardinal Kurt Koch, predsednik Papeškega sveta za pospeševanje edinosti med kristjani, ki je srečanje organiziral skupaj z Oddelkom za zunanje cerkvene odnose moskovskega patriarhata.

Pandemija covida-19 je na prvem mestu pokazala na probleme, ki zadevajo socialno kohezijo. Pod vprašaj je postavila mnoge elemente, ki so bili nekaj samoumevnega v vsakodnevnem življenju in družbenem sobivanju oseb, kakor to kaže izraz »socialna distanca«. Po Kochovih besedah se nahajamo pred paradoksalnim izzivom: »ravno v trenutku, ko smo prisiljeni ohranjati razdaljo z drugimi, se še bolj čutimo povezani drug z drugim in razumemo, da smo poklicani k večji solidarnosti do drugih«. Pandemija povzroča tudi veliko psiholoških problemov, med temi osamitev, kot posledica vladnih ukrepov, ali težke napetosti znotraj družine in psihično trpljenje, kot je depresija, ki je v velikem porastu. Pandemija prav tako predstavlja velik izziv za zdravstvene ustanove, bolnišnice in dome za ostarele, ter razgalja različne zdravstvene sisteme v vrsti držav.

Ne smemo pozabiti ekonomskih problemov, ki jih je povzročila kriza koronavirusa. Kot je izpostavil Koch, je mnogo oseb izgubilo delo, še bolj se je povečal prepad med bogatimi in revnimi, države pa so se znašle pred vprašanjem, kako v prihodnosti poplačati milijardni dolg, do katerega je prišlo zaradi socialnega izrednega stanja. Mnoga vprašanja se odpirajo tudi na politični in vladni ravni. Da bi se zmanjšalo okužbe s koronavirusom, pomagalo zdravstvenemu sistemu in poskrbelo za zdravje državljanov na splošno, so države sprejele ukrepe, ki omejujejo temeljne svoboščine, kar se ni zgodilo od časa totalitarnih režimov v Nemčiji in Sovjetski zvezi v prejšnjem stoletju. Da je takšne restrikcije težko sprejeti v današnjem času, nam kažejo tudi različni protesti proti javnim ukrepom in naraščanje teorij zarote.

A kot je nadaljeval kardinal, pandemija je prizadela tudi življenje Cerkve na najosnovnejši ravni. V različnih državah je bilo omejeno ali prepovedano obhajanje bogoslužij, kar ne odpira samo političnih vprašanj, kot je verska svoboda vernikov, ampak tudi pastoralnih: »se bodo verniki navadili na bogoslužno zdržnost in ali pa bodo po pandemiji ponovno našli pot cerkve in bogoslužnega življenja«. Pandemija ustvarja velike izzive za verstva na splošno in za vero kristjanov kot tako, je nadaljeval kardinal ter izpostavil izredno visoko število žrtev, ki jih je terjal covid-19. Veliko trpljenje in smrt mnogih oseb lahko izzove dvome o mnogih obstoječih gotovostih, na primer o dobroti in vsemogočnosti Boga. Pandemija covida-19 nas postavlja pred vprašanje, kako pristopiti k tem verskim vprašanjem.

Kardinal Koch je ob koncu svojega govora izpostavil še dve razsežnosti, o katerima bi se moralo razmisliti v času pandemije. V življenju smo se navadili zanašati se na to, kar je vidno, materialno in otipljivo. Sedaj pa je virus, ki ni viden našim očem, pokazal, kakšne uničujoče posledice lahko povzroči po vsem svetu. »Ali ne bi bilo torej dobro, da se tudi takrat, ko gre za pozitivne elemente, bolj osredotočimo na nevidno in na nematerialno? Dejansko v našem življenju in v svetu velik del dobrega ni viden in vendarle ima neprestano vpliv na nas. To predvsem velja za samega nevidnega Boga, ki je navzoč v našem življenju, in hoče, da ga ljudje zaznamo, s tem ko nam govori tudi preko stvarstva, ki ni nemo, a ga lahko doživljamo kot nemega, če smo gluhi za njegovo govorico,« je zatrdil kardinal ter na drugem mestu spregovoril še o človeški šibkosti. Velik napredek znanosti in tehnologije v zadnjih desetletjih nas je navadil na dejstvo, da je vse uresničljivo, da sta naše življenje in urejanje sveta v naših rokah. Zdaj pa je majhen virus vdrl v svet in nam iz rok iztrgal mnogo stvari, predvsem osnovnih stvari, tako da se moramo vrniti vase ter se vprašati o novem načinu našega človeškega stanja. »Ta naš način delovanja je kriza koronavirusa, ki je terjala in še vedno terja mnoge žrtve, temeljito postavila pod vprašanj. Ta kriza mora torej biti temeljni razlog, da izprašamo krhkost našega življenja in torej tudi telesne omejitve tega, kar lahko storimo,« je dejal Koch in pripomnil, da si zgoraj nakazana vprašanja kot kristjani moramo zastaviti. »Kajti samo če bomo kot Cerkev, začenši pri veri, iskali in našli koristne odgovore na pandemijo, bomo tudi zmožni dati svoj prispevek k premagovanju številnih socialnih, psiholoških, zdravstvenih, ekonomskih in političnih izzivov, ki jih prinaša pandemija.«

O človeški šibkosti pa je na konferenci spregovoril tudi msgr. Rino Fisichella, predsednik Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije. »V zelo tehniziranem svetu, se človek nenadoma pokaže kot slaboten, krhek, brez gotovosti. Svet se nahaja pred veliko zdravstveno, ekonomsko, eksistencialno in duhovno krizo, ki ima malo primerov v zgodovini zadnjih stoletij,« je zatrdil. Pandemija je pokazala na strah in pomanjkanje varnosti. Videli smo ranljivost osebnega življenja in njegovo šibkost. Na krut način smo bili postavljeni pred prisilno samoto, predvsem v najbolj delikatnem trenutku življenja. Mnoge osebe so namreč umirale same. »Človeštvo se je čutilo ogroženo, znašlo se je samo in polno strahu, skupaj z mnogimi vprašanji, ki se neizogibno pojavijo v mislih in srcu osebe, ki v prvi vrsti doživlja življenjsko dramo.«

Vse to po Fisichellovih besedah odpira vprašanja, ki se tičejo prihodnosti družbe in tudi Cerkva, ki so poklicane podpirati svoje vernike na poti vere. Treba je »razmisliti, kako uresničiti oznanilo vere, da bo resnično spremljanje odrešitve«. Fisichella je poudaril, da je zahteva po stalnem obnavljanju oblik oznanjevanja evangelija, še preden jo sprožijo zunanji vzroki, lastna notranji naravi evangelizacije. Po njegovem prepričanju morajo Cerkve postati navzoče in blizu. Treba se je osredotočiti na bistveno v življenju. »Sedaj je trenutek, da se pomaga razumeti, kaj v življenju res šteje, ne pa slediti nekomu, ki seje površinskost in kratkotrajnost kot življenjski slog.« Oznanjevanje evangelija je priložnost za spremembo miselnosti.  Krščansko upanje ni neka fantazija, ampak z ljubeznijo, ki jo prebuja in podpira, postane močno. »Za evangelizacijo je pomembno, da močno spregovori o tem oznanilu upanja, ki izvira iz Kristusovega vstajenja. Ne vda se pred trpljenjem, bolečino in smrtjo, kajti vse to je bilo premagano z močjo življenja, ki prihaja iz Kristusovega vstajenja. Križ je med pandemijo postal očiten, sedaj pa je trenutek, da zasije luč vstajenja.«

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.