Torek, 16. februar: Kvas farizejev in Herodov kvas

Prav je, da se vprašamo, kaj je bilo tako napačnega v  srenji farizejev, da Jezus tako svari pred njimi. Smo mogoče v čem podobni farizejem tudi mi. Gre namreč za odločilne trenutke v zgodovini odrešenja! Poglejmo, kaj Jezusa pri farizejih najbolj skrbi:

Kazanje s prstom in naslajanje nad stisko bližnjega.  Njihov namen tudi ni poizvedeti, kaj je v ozadju, pomembno je le, da so sami na videz boljši.

Popolno ločevanje na naše in vaše, na nas in one. Za farizeje obstajata dva ločena svetova: pravični in krivični!

Zloraba postave in pravil za lastno korist . Farizeji razlagajo postavo kakor jim pride prav. Ne uporabljajo pravil in postave zaradi pravičnosti, kaj šele iz ljubezni. Najti je potrebno grešnika, ki je padel in ga uničiti s paragrafi. Najti je potrebno paragraf, po katerem je tudi Jezus zločinec. In kdor išče najde, ter tako opraviči svojo pokvarjenost.

Prav je, da se skušamo najti v tej farizejski srenji. Vsi smo bili vsaj malo vzgojeni po principu: bodi priden, glej, da nam ne boš delal sramote, kaj bodo pa drugi rekli ipd. To je odlična zemlja, v kateri raste farizejstvo. Hitro se najde priložnost, da pokažemo na druge, ki se ne obnašajo tako lepo kot mi, se ne držijo vseh pravil kot mi, ipd. Če ogrožajo naš mir, tako kot ga je ogrožal Jezus: ko je zahteval spreobrnjenje srca, ljubezen ne paragrafarstvo, pravičnost ne hinavščino, srce ne videz, potem je velika verjetnost, da jih bomo križali.

Bog je usmiljen in vedno odpušča. Tudi za naše farizejske drže ima prostor usmiljenja, le priznati si jih moramo in se lotiti čiščenja farizejskega kvasa.

Razmišljam pa še o tem, da obstajata dober kvas in slab kvas: kvas, ki povzroča rast Božjega kraljestva, in kvas, ki ustvarja samo videz Božjega kraljestva. Kvas vedno spodbuja rast. In kadar je dober, stvari rastejo na obstojen in hranljiv način. Slab kvas pa ne daje pravilne rasti.

Izprašajmo si vest, da bi razumeli ali rastemo z dobrim kvasom ali s slabim kvasom. Vprašajmo se: S kakšnim duhom delam stvar? S kakšnim duhom molim? S kakšnim duhom se obračam na druge? Z duhom, ki gradi? Ali z duhom, ki postane zrak? Pomembno je, da se ne varamo, da si ne govorimo laži, ampak resnico.

Gospod naj tudi vsem nam dá Svetega Duha in milost jasnosti, da si bomo rekli, s katerim kvasom rastem, s katerim kvasom delujem.

Ko se soočamo s strahovi, zaradi katerih nas premetava, z virusom, ki je kvas farizejev, nam Jezus torej pravi: Obstaja Oče. Oče, ki vas ljubi. Oče, ki skrbi za vas. Obstaja en sam način, s katerim se lahko izognemo okužbi. To je pot, ki nam jo pokaže Jezus: Moliti. Molitev je edina rešitev, da ne pademo v tisto farizejsko držo, ki ni ne svetloba ne tema, temveč je na pol poti, ki ne bo nikoli dospela do Božje luči. Molimo. Veliko molimo!

Kaj moramo še delati? Moramo ‘negovati’ in sicer s potrpežljivostjo, pri našem delu ali v trpljenju. Negovati moramo upanje.

Vprašajmo se: Imam upanje? Vprašajmo se o našem upanju, ki raste v nas, in o tem, kako negujemo naše upanje.

Zdi se, da se v kulturi, kjer pogosto prevladuje tehnika, množijo oblike žalosti in osamljenosti, v katero zapadajo ljudje, celo toliko mladih. Zdi se, da je prihodnost talka negotovosti, ki si ne pusti nobene stalnosti. Tako se pogosto zbudijo občutja otožnosti, žalosti in naveličanosti, ki lahko počasi pripeljejo do obupa. Potrebujemo pričevalcev upanja in resničnega veselja, ki izvira iz njega. Tako močno nam je treba prepoznati veselje, ki se razodeva v srcu, ki se ga je dotaknilo usmiljenje. Kot zaklad cenimo apostolove besede: »Vedno se veselite v Gospodu«.

Molimo danes tako: Gospod, varuj svojo Cerkev, ki jo predstavljamo vsi mi, varuj svoje ljudstvo. Varuj svoje ljudstvo, da bi ljubilo luč, luč, ki prihaja od Očeta, ki te je poslal, da bi nas odrešil. Varuj svoje ljudstvo, da ne bi postalo hinavsko, da ne bi padlo v mlačnost življenja. Varuj svoje ljudstvo, da bi imelo veselje zavedanja, da obstaja Oče, ki nas zelo ljubi.

 

Pripravil: Ervin Mozetič