1. postna nedelja: Med angeli in zvermi

Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo.

Puščava, za nas tolikokrat prekleti kraj, pri Bogu vnovič dobi mogočno razsežnost. Kakor nekoč za Izraelce, tako tudi za nas ostaja kraj čiščenja in treninga v razločevanju ter izbiranju.

Božjega Sina odvede v puščavo Sveti Duh. In tam, v tej isti puščavi, ga satan skuša. Bog nas torej ne rešuje puščav življenje, ne rešuje nas napadov hudega, temveč nam pošilja angele, da nam v tem strežejo. To je pomembno dejstvo, ki ga, vsaj zdi se tako, včasih ne moremo sprejeti.

Radi bi živeli v raju, kjer zla več ni in vendar smo še na zemlji. Zdi se nam, da nas Bog zapušča in pozablja, ko nas ne obvaruje satanovega skušanja in vendar pozabljamo, da Njegovo odrešenje ni v tem, da bi z vnovičnim vesoljnim potopom uničil svet in na ladji rešil samo “svoje”, temveč je Njegovo odrešenje za vse, tudi za “tiste, ki v dneh, ko je Noe gradil ladjo, niso bili pokorni in jih je Bog potrpežljivo čakal”.

Njegova Ljubezen ni v tem, da nas vzame s tega sveta, temveč da nas je v tem svetu rešil ter ponovno usposobil za izbiro dobrega! Kristus je namreč prišel, da osvobodi našo svobodo!

Dokler bo torej svet, bodo tudi zveri. Zemeljske in duhovne, zunanje in notranje. Mavrica se je razpela čez vse. Mi smo tisti, ki se bomo morali vsak dan znova, vsak trenutek znova odločati, kateri del bomo izbrali in sprejeli – skušnjavo zveri ali pomoč angela, poslanega od Boga.

Postni čas na poseben način simbolizira teh 40 dni puščave, ko je vsak od nas poklican, da v sebi ponovno odkrije in poimenuje zveri, obenem pa izostri pogled za vse dobro in lepo, kar se vzporedno dogaja.

Plevel in pšenica vedno rasteta skupaj, človek pa je tisti, ki je v moči krsta usposobljen, da izbira pšenico, življenje, angele. Medtem, ko zveri napadajo, renčijo in grozijo.

Pa kar naj, pomembno je le, kam mi usmerimo pogled, h komu mi naravnamo uho in kateri misli dopustimo, da usmerja naš korak.

Vsak od nas pozna svoje zveri, pozna svoje omejitve in skušnjave, ki ga vodijo v prepad. Ta prepad pa Gospod ne zasuje, temveč nas uči okrog njega napeljati mrežo in hoditi mimo, ne da bi ob tem vanj padli sami ali vrgli še ostale. Se naučiti živeti spravljeno s svojimi notranjimi prepadi, živeti v zavesti, da zveri so ter da smo sami odgovorni in svobodni za to, kar se odločamo, je status odrešenega človeka.

Odrešeni človek se tako ne uspava ali zapira v umetne svetove, da bi s tem sebe prepričal, da je vse lepo, niti ni človek, ki se pusti dotolči zverem, temveč je tisti, ki s Kristusom vstopa v puščavo in skupaj z Njim spoznava svoj notranji svet. V zavesti, da je nad ta svet Bog že davno razpel mavrico in sklenil zavezo tudi z našimi zvermi.

“Glejte, zavezo sklepam z vami (…) pa tudi z vsemi živimi bitji (…) z živino in vsemi zvermi zemlje, ki so pri vas.”

Svojo zavezo je sklenil s človekom, ki je poln nebeških višin in poln globin brezen, človekom, ki je svet in grešen, dober in hudoben, ponižen in trmast, poln zveri in poln angelov.

“Kristus je trpel zaradi grehov, in sicer enkrat za vselej, pravični za krivične, da bi vse pripeljal k Bogu.” To je torej Njegov cilj – da bi bili vsi združeni pri Bogu.

Naj bo to tudi naš cilj, h kateremu hitimo skozi puščave življenja, zavedajoč se, da mavrica lahko nastane le takrat, ko sta sonce in dež združena. Ne takrat, ko je samo sonce ali ko je samo dež, ampak, ko sta skupaj.

Tako post za kristjana ne more biti več samo neko zagnano uničevanje lastnega plevela in pokončevalni boj nad zvermi srca, temveč postaja klic k spreobrnjenju, k budnemu življenju sredi angelov in zveri ter obenem zavestnemu in svobodnemu (spre)obračanju k dobremu.

Angeli, Božje kraljestvo, evangelij se je približal.  Zelo konkretno, zelo človeško, zelo “meseno”.

Čas se je dopolnil! Tudi za naše izbire.

Vir: blog Bom vrgla mreže (Anja Kastelic)

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.