28. februar: 2. postna nedelja

Današnji evangeljski odlomek pripoveduje, da so bili apostoli Peter, Jakob in Janez priče nenavadnega dogodka. Jezus jih je namreč vzel s seboj ter ‘jih peljal na visoko goro, na samo  in medtem ko je molil, se je njegovo obličje spremenilo, svetilo se je namreč kot sonce in njegova oblačila so postala bela kakor svetloba. Dogodek Gospodovega spremenjenja nam ponuja sporočilo upanja – tako bomo mi z njim, vabi nas namreč, da srečamo Jezusa in da bi bili v službi bratom in sestram.

Vzpon učencev na goro Tabor nas vodi k razmišljanju o pomembnosti, da se ločimo od svetnih stvari in se napotimo proti drugemu ter zremo Jezusa. Gre za to, da se razpoložimo za pozorno in molitveno poslušanje Kristusa, ljubljenega Očetovega Sina, in tako najdemo intimne trenutke molitve, ki omogočijo voljno in veselo sprejetje Božje Besede. V tem duhovnem vzponu, ko se ločujemo od svetnih stvari, smo povabljeni v premišljevanju  evangelija, Svetega pisma ponovno odkriti pomirjajočo in oživljajočo tišino, ki vodi k cilju, bogatem z lepoto, sijajem in veseljem. Ko se postavimo tako, v tišini s Svetim pismom v roki, začnemo čutiti to notranjo lepoto, to veselje, ki ga povzroča Božja Beseda v nas. S tega vidika je postni čas previdnostni trenutek za povečanje našega prizadevanja pri iskanju in srečanju z Gospodom. Pomembno je, da ponovno okrepimo tako telesne kot duhovne moči tako, da poglobimo duhovno pot.

Vprašujem pa se, zakaj je Jezus  vzel najbližje učence s seboj na goro in se tam spremenil. Zakaj? Odgovor lahko najdemo na koncu odlomka, ko jim naroča, naj tega, kar so doživeli, nikomur ne povedo, dokler ne doživijo še vstajenja. Torej je bilo spremenjenje prav zanje. Ko bodo ob vstajenju še enkrat doživeli spremenjenje, ko bodo v polnosti dojeli, za kaj gre, šele potem bodo o vsem lahko poročali drugim.

Učenci so očitno potrebovali spremenjenje zase. Potrebovali so ga za utrditev svoje vere, za zvestobo svojemu učitelju. Brez spremenjenja bi ne mogli vztrajati. Prepričan sem, da je tako tudi z nami. Kje naj doživimo takšno spremenjenje? Najbrž je naivno pričakovati, da bo sv. maša, pri kateri doživljamo najgloblje spremenjenje, za nas, ki smo vedno znova začetniki in v veri še ne potrjeni apostoli, zadostno spremenjenje. Evharistija je kruh močnih, je hrana potrjenim, hrana tistim, ki so že doživeli vstajenje. Pred tem je ta hrana pretežka, da bi nas nasitila. Za hojo za Jezusom potrebujemo še druga spremenjenja. Kakšna?

Potrebujemo zglede svetosti. Kje naj jih najdemo? Kup reklam, ki nas vabijo, naj jim sledimo, nas vabi ravno v nasprotno smer. Z reklamami, s temi ‘svetlimi zgledi’ smo prej pri skušnjavah kot pri spremenjenju. Vabijo nas, naj sledimo tistemu, kar je lahko, naj živimo zase in naj bomo prvi. Jezusovo spremenjenje nam govori o spremenjenju, ki nastane iz vztrajnosti v trpljenju, iz darovanja za druge in iz pozabljanja nase. Prišel sem, da vam strežem in ne da bi mi stregli, pravi.

Kje naj najdemo njegov zgled v zvestobi križu?

Kje naj odkrivamo spremenjenje, ki izžareva darovanje?

Kje naj doživljamo zgled tihega služenja?

Javni prostor nas zasipa s škandali, svet se utaplja v sovraštvu in trepeta pred naravnimi katastrofami. Novice brez grozot niso novice. A mi še vedno potrebujemo spremenjenje, ki bo podobno Jezusovemu in nas bo pritegnilo za Njim. Razmišljam, da potrebujemo spremenjenja v obrazih svetih ljudi, v dobrih knjigah in filmih, v ljubeči povezanosti z najbližjimi, v evangeliju in evharistiji. Brez teh spremenjenj bomo težko vztrajali.

Če nam je prva nedelja ponudila soočenje s skušnjavami in orožje za premagovanje, nam ta nedelja ponuja spremenjenje, kot cilj našega posta. Če ni cilja, je pot nesmiselna. Naj v teh dneh posta, ki je pred nami temeljito premislimo, čemu sledimo, v kaj se spreminjamo. Poiščimo dobre zglede resničnega spremenjenja. Drug drugega spodbudimo k branju dobre knjige ali pa članka, če za več ni časa. Če sedemo pred televizijo, se dogovorimo za film, ki bo prikazoval spremenjenje, ki mu želimo skupaj slediti. Poveselimo se ob misli na ljudi, ki so nam vsaj v kakšni stvari za zgled in o tem zgledu spregovorimo z bližnjimi. Vzemimo v roke evangelij in ob njem iščimo odgovore na vprašanja naše poti do lasnega spremenjenja. Vzemimo si čas, da v miru zmolimo križev pot in v njem odkrivamo lepoto skrivnostne božje ljubezni. Po vsem tem nas bo globlje nagovorila skrivnost Gospodovega spremenjenja na daritvenem oltarju.

Jezus se tudi danes spreminja pred našimi očmi, poiščimo ga in mu sledimo. Z gore spremenjenja stopajmo vedno znova v svoj vsakdan – spremenjeni za druge.

Na koncu čudovite izkušnje spremenjenja so se učenci spustili z gore  s spremenjenimi očmi in srcem od srečanja z Gospodom. Tudi mi lahko opravimo to pot. Vedno bolj živo odkritje Jezusa ni samo sebi namen, temveč nas vodi, ‘da se spustimo z gore’, napolnjeni z močjo božjega Duha, da se odločimo za nove korake pristnega spreobrnjenja in za stalno pričevanje dejavne ljubezni, kot postave vsakdanjega življenja.

Med spremenjenjem se je zaslišal glas nebeškega Očeta, ki je rekel: ‘Ta je moj ljubljeni Sin. Njega poslušajte!’ Glejmo Marijo, Devico poslušanja, ki je bila vedno pripravljena sprejeti ter ohraniti v srcu vsako besedo Božjega Sina. Da bi hotela naša Mati, Božja Mati, pomagati nam vstopiti v sozvočje z Božjo Besedo, da bo Kristus postal luč in voditelj vsega našega življenja. Njej izročamo postni čas  vseh, da bo veder in koristen.

 

Pripravil: Ervin Mozetič