Papež: S Hudičem se nikoli ne vstopa v dialog

»Dragi bratje in sestre, dober dan! V sredo smo s spokornim obredom pepeljenja začeli pot postnega časa.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na 1. postno nedeljo.

Danes, na prvo nedeljo tega bogoslužnega časa, nam Božja Beseda kaže pot, da bi na rodoviten način živeli štirideset dni, ki nas vodijo do vsakoletnega obhajanja velike noči. To je pot, ki jo je prehodil Jezus, ki jo evangelij z Markovim stilom bistvenega povzame rekoč, da se je On pred začetkom svojega pridiganja umaknil za štirideset dni v puščavo, kjer ga je Satan skušal (prim. Mr 1,12-15). Evangelist poudarja, da ga je »Duh (Sveti Duh) odvedel v puščavo« (v. 12). Sveti Duh, ki se je spustil nadenj takoj, ko je prejel krst od Janeza v reki Jordan, je isti Duh, ki ga sedaj vodi v puščavo, da bi se soočil s Skušnjavcem, da bi se bojeval proti Hudiču. Vse Jezusovo bivanje je v znamenju Božjega Duha, ki ga poživlja, navdihuje in vodi.

Razmislimo sedaj o puščavi. Ustavimo se za trenutek pri tem okolju, naravnem in simboličnem, ki je tako zelo pomemben za Sveto pismo. Puščava je kraj, kjer Bog govori človeku na srce in kjer začne v molitvi izvirati odgovor. Torej puščava samote, ko se je srce ločilo od drugih stvari. Samo v tej samoti se (srce) odpre Božji Besedi. Je pa tudi kraj preizkušnje in skušnjave, kjer Skušnjavec, izrabljajoč človeško krhkost in njegove potrebe, podtika svoj lažnivi glas kot alternativo Bogu, ki ti kaže drugo pot, drugo lažno pot. Skušnjavec zapeljuje. Dejansko se je med štiridesetimi dnevi, ki jih je Jezus preživel v puščavi začel dvoboj med Jezusom in Hudičem, ki se je sklenil s trpljenjem in križem. Vse Jezusovo javno delovanje je boj proti Zlobcu, ki se je razodeval na različne načine: ozdravitev od bolezni, eksorcizmi nad obsedenci, odpuščanje grehov. Gre torej za boj. Po prvem obdobju, v katerem je Jezus pokazal, da govori in deluje z Božjo močjo, se zdi, da gre Hudiču bolje, ko so začeli Božjega Sina zavračati, ga zapuščati in ga končno ujeli ter obsodili na smrt. Zdi se, da je zmagal Hudič. Zdi se torej, da je on zmagovalec. V resnici je bila ravno smrt zadnja puščava, ki jo je bilo potrebno prečkati, da se porazi Satana in se vse nas osvobodi njegove oblasti. Tako je Jezus zmagal v puščavi smrti in dokončno zmagal v vstajenju.

Vsako leto nas na začetku postnega časa ta evangelij o Jezusovih skušnjavah v puščavi spominja, da je krščansko življenje, če gre po Gospodovih stopinjah, boj proti duhu zla. Pokaže nam, da se je Jezus hote soočil s Skušnjavcem in ga premagal. Istočasno pa nas spominja, da je hudiču podeljena možnost delovati nad nami s svojimi skušnjavami. Zavedati se moramo navzočnosti tega zvijačnega sovražnika, ki si želi naše večne obsodbe, našega poloma ter se pripraviti, da se bomo pred njim branili in se z njim bojevali. Božja milost nam zagotavlja skupaj z vero, molitvijo in pokoro, zmago nad sovražnikom. Rad pa bi poudaril eno stvar. V skušnjavah Jezus nikoli ne vstopi v dialog z Hudičem. Nikoli! V svojem življenju Jezus ni nikoli vstopil v dialog z Hudičem. Nikoli! Ali ga je izgnal stran iz obsedencev, ali ga je obsodil in pokazal na njegovo zlobo. Nikoli pa nobenega dialoga. V puščavi se zdi, da je dialog, ko mu Hudič predstavi tri predloge in mu Jezus odgovori. Vendar Jezus ne odgovori s svojimi besedami. Nikoli! Odgovori z Božjo besedo, s tremi odlomki Svetega pisma. To velja za vse nas, ko se približa Zapeljivec in nas začenja zapeljevati, naj mislimo na to ali delamo to, je skušnjava v tem, da bi vstopili v dialog, kakor je to storila Eva. Eva je rekla, da se ne sme…, in je tako vstopila v dialog. Če mi vstopimo v dialog z Hudičem, bomo poraženi. To si položite tako v glavo kot v srce. Z Hudičem se nikoli ne vstopi v dialog. Nikoli dialoga. Nobenega dialoga, samo z Božjo besedo.

V postnem času Sveti Duh vodi tudi nas kakor Jezusa, da vstopimo v puščavo. Ne gre, kot smo videli za fizičen kraj, ampak za bivanjsko razsežnost, v kateri je potrebno utihniti, začeti poslušati Božjo besedo, da bi se v nas »zgodilo spreobrnjenje« (Glavna prošnja za 1. postno nedeljo leto B). Ne bojte se puščave. Iščite več trenutkov molitve, tišine, da bi vstopili vase. Ne bojte se. Poklicani smo hoditi po Božjih poteh, obnoviti krstne obljube ter se odpovedati Satanu, vsem njegovim delom in vsemu njegovemu zapeljevanju. Sovražnik je tam ugnezjen. Bodite pozorni. Toda nikoli vstopiti v dialog z njim. Izročimo se materinski priprošnji Device Marije.

In spomnimo še na tole resničnost: »Kako pomembno je sanjati skupaj! Sanjamo kot eno človeštvo, kot popotniki, zgneteni iz istega človeškega mesa, kakor sinovi te iste zemlje, ki gosti vse nas, vsakega z bogastvom njegove vere ali njegovih prepričanj, vsakega z lastnim glasom, vse pa brate!« (Vsi bratje, št. 8). Naj bo to velik impulz, ki ga boste živeli, podelili in odnesli s seboj iz vašega sodelovanja na tem Kongresu o verski vzgoji.

Zaupam vas nežnosti Marije, Matere Cerkve, in vam iz vsega srca podeljujem svoj blagoslov. Hvala duhovnikom in učiteljem za to, kar delate, in prosim vas, ne pozabite moliti zame. Hvala.

Vir: Vatican News

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.