Narediti sami ali prepustiti otroku

Kolikokrat smo starši pred dilemo, ali naj sami hitro naredimo kakšno stvar, ali jo prepustimo otroku, kot je na primer pospravljanje posode v pomivalni stroj, pometanje ali sesanje po tleh, pospravljanje perila, pa tudi razna opravila zunaj na vrtu. Manjšim otrokom seveda lažja opravila, večjim pa težje naloge. Vse prevečkrat pa najdemo veliko razlogov, da delo raje opravimo sami: hitreje je končano; gotovi smo, da je res narejeno tako, kot mora biti; predvsem pa nam ni treba izgubljati energije z otrokom, ki ne ve, zakaj bi moral to delati.

Če pa hočemo otroku dobro, da razvije svoje sposobnosti in odraste, ga bomo vpeljali v različna dela. Ne le zato, da je delo opravljeno, ampak še bolj zaradi otroka, da se nauči teh opravil in da zraste v bolj samostojnega človeka, ki bo znal skrbeti ne le zase, temveč bo znal tudi z vso skrbnostjo služiti drugim. Res je, da nam to vzame več časa, potrpežljivosti in energije. Res je tudi, da otroku ne paše, ko ga vlečemo iz cone udobja. Nazadnje pa nam je hvaležen, da smo vztrajali, saj se je s tem oblikoval.

Kaj nismo tudi odrasli včasih podobni takemu otroku? Od Boga bi želeli, da nam uredi stvari, da ne bi imeli toliko težav in da nam zmanjša napore. Kaj pa, če Bog vztraja in nam ne ustreže v kakšni naši prošnji, ker želi še bolj oblikovati predvsem nas? To pa zahteva nekaj več časa in ne gre brez našega sodelovanja z Njim. Sem sam pripravljen vstopiti v takšno “šolo”?

 

Luka M.

Foto: Ryan Franco, Unsplash