Molitveni namen za evangelizacijo: Zakrament sprave
Molitveni namen za evangelizacijo: Zakrament sprave
Molímo, da bi z bolj poglobljenim doživljanjem zakramenta sprave okusili neskončno Božje usmiljenje.
Spokorno bogoslužje – homilija papeža Frančiška (19. marec 2019)
»Pomembno se je spominjati Božjega odpuščanja, njegove nežnosti, ponovno okusiti mir in svobodo, ki smo ju doživeli. To je namreč srčika spovedi: ne grehi, ki jih povemo, ampak Božja ljubezen, ki jo prejmemo in ki jo vedno potrebujemo.«
Spoved je prehod od tega, da smo potrebni usmiljenja, k usmiljenju, je pisanje Boga na srce. V njej vsakič beremo, da smo dragoceni v očeh Boga, da je On Oče in nas ljubi bolj, kot mi ljubimo sami sebe.
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Samo onadva. Kolikokrat se čutimo sami in izgubimo nit življenja. Kolikokrat ne vemo več, kako ponovno začeti, ko smo obteženi od naprezanja, da bi se sprejeli. Začeti moramo od začetka, vendar ne vemo, od kod. Kristjan se rodi z odpuščanjem, ki ga prejme pri krstu. In vedno znova se rojeva iz tega: iz presenetljivega odpuščanja Boga, iz njegovega usmiljenja, ki nas obnavlja. Le tedaj, ko nam je odpuščeno, gremo lahko ponovno naprej opogumljeni; po tem, ko smo izkusili veselje, da nas Oče do konca ljubi. Le preko Božjega odpuščanja se v nas dogajajo resnično nove stvari.
Ponovno prisluhnimo stavku, ki nam ga je Gospod danes rekel po preroku Izaiju: »Glejte, nekaj novega storim« (Iz 43,19). Odpuščanje nam dá nov začetek, naredi nas za novo stvaritev, omogoči nam, da se z roko dotaknemo novega življenja. Božje odpuščanje ni neka fotokopija, ki se identično razmnoži pri vsakem prehodu skozi spovednico. Prejeti odpuščanje grehov preko duhovnika je izkušnja, ki je vedno nova in edinstvena. Pomaga nam preiti od tega, da smo sami s svojo bedo in tožniki, kakor žena v evangeliju, do tega, da nas Gospod ponovno dvigne in spodbudi.
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Kaj storiti, da bi vzljubili usmiljenje, da bi premagali strah pred spovedjo? Sprejmimo ponovno Izaijevo povabilo: »Mar ne opazite?« (Iz 43,19) Opaziti Božje odpuščanje. To je pomembno. Bilo bi lepo, če bi ostali po spovedi kakor tista žena, s pogledom uprtim v Jezusa, ki nas je pravkar osvobodil: ne več v svojo bedo, ampak v njegovo usmiljenje. Gledati na Križanega in reči z osuplostjo: »Poglej, tukaj so končali moji grehi. Ti si jih vzel nase. Name nisi pokazal s prstom, razpel si roke in mi ponovno odpustil.«
Pomembno se je spominjati Božjega odpuščanja, njegove nežnosti, ponovno okusiti mir in svobodo, ki smo ju doživeli. To je namreč srčika spovedi: ne grehi, ki jih povemo, ampak Božja ljubezen, ki jo prejmemo in ki jo vedno potrebujemo. Lahko nam pride še en dvom: »Nima se smisla spovedovati, vedno delam iste grehe«. Vendar pa nas Gospod pozna, on ve, da je notranji boj težaven, da smo šibki in nagnjeni k padcem, pogosto vedno znova delamo slabo. In predlaga nam, da bi začeli delati vedno znova dobro, da bi vedno znova prosili usmiljenja. On bo tisti, ki nas bo ponovno dvignil in iz nas naredil novo stvaritev. Začnimo torej ponovno pri spovedi, dajmo ponovno temu zakramentu mesto, ki mu gre v življenju in v pastorali!
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Tudi mi danes pri spovedi doživljamo to srečanje rešitve: mi, s svojo bedo in svojim grehom in Gospod, ki nas pozna, ljubi in osvobaja zla. Vstopimo v to srečanje, prosimo za milost, da bi ga ponovno odkrili.
Vir: PPSM
Foto: Unsplash
Obj.: M. B.
Povej naprej.
Oglejte si še
