Petek, 5. marec: Ta je dedič, dajte …

Prilika se zdi zelo jasna. Gospodar je prišel po svoj delež, najemniki vinograda pa so se vinograda polastili in niso hoteli dati gospodarju deleža, ki mu pripada. Še več, ubili so tako njegove služabnike kot njegovega sina. Da je takšno početje nedopustno, nam je najbrž povsem jasno. Zaplete pa se, če pomislimo, da je Jezus govoril o Izraelskem ljudstvu, ki mu je bila zaupana zgodovina odrešenja. Preroki in nazadnje božji sin so prihajali po delež, a ljudstvo ga ni hotelo dati. Kaj je ta delež, ki bi ga moralo dati Izraelsko ljudstvo? Kako naj bi Izraelci ‘odšteli’ delež, po katerega so prišli tako preroki kot Jezus sam?

V vsakem primeru lahko iz današnjega evangelija spoznamo, da Jezus govori o tem, da nam je Bog življenje podaril, zato od nas pričakuje, da ga podarjamo. Še več, nimamo pravice nad njim, ampak smo najemniki in smo ga dolžni vedno znova razprostreti pred Gospodarjem, ki prihaja iskat sadove.

V življenje smo poklicani  s svojimi darovi, da bi iz njih naredili kar največ. Pomnožili naj bi ‘začetni kapital’, razvili naj bi se v največji možni meri. Bog, kot skrben gospodar želi, da se zavedamo, da nam je življenje dano v upravljanje in ne v last. On sam pričakuje obresti. Kaj so te obresti? Bog pričakuje, da razvijam vse svoje sposobnosti in v sebi upodobim končno podobo, ki si jo je zamislil že ob spočetju. Vse kar smo, je Bog namenil kot dar za nas, ki naj bi se razvijal v dar za druge.

Tudi božja beseda je, ki želi v nas rasti in želi, da se v nas pomnoži. Ob tem razmišljam, da smo odgovorni za okolje, ki ga tej besedi pripravljamo. Kjer koli smo, smo poklicani, da ustvarjamo ugoden prostor, kjer bo božja beseda lahko rasla.

V življenje smo navsezadnje poklicani, da služimo in ne iščemo lastno korist.

V tej luči lažje razumem, kaj nam hoče Jezus povedati v priliki o vinogradu in viničarjih. Izraelsko ljudstvo se je polastilo odrešenja, imelo se je za izbrano, pozabilo pa je na bistveno: Izbrano je bilo, da ponese odrešenje svetu, da je svetu luč, da prinese besedo božje ljubezni in božjega usmiljenja med ljudi. Najprej naj bi božjo ljubezen in božje usmiljenje živelo samo znotraj sebe, potem pa naj bi to prineslo drugim narodom. In kaj je storilo? V napuhu je preziralo druge, oslepelo za bližnjega in sicer tako zelo, da je spregledalo celo samega Božjega sina.

Smo kristjani kot novo božje ljudstvo kaj drugačni? Bojim se, da v nas ljudje prepoznajo predvsem viničarjev, ki so pozabili na svoj dolžni delež.

 

Pripravil: Ervin Mozetič