Sobota, 6. marec: Starejši sin

Kadar so pred nami zgodbe in prilike, ki jih že poznamo, je nevarno, da spregledamo bistveno. Mogoče smo pri tej priliki spregledali vzrok za njen nastanek.

Kdo je za Jezusa resnično izgubljeni sin, mlajši ali starejši? Izgubljeni sin je starejši, mlajši pa je najden! Starejši še vedno ni našel očeta, mlajši pa ga je po dolgem napornem iskanju vendarle srečal na pragu istega doma, ki ga je pred tem zapustil. Mislim, da navadno beremo priliko o izgubljenem sinu v duhu farizejev, in se še vedno zgražamo nad tem, kaj vse je mlajši sin počel. A to ni pogled dobrega očeta. Očeta ne zanimajo neumnosti, ki jih je počel mlajši sin, tudi mu ne očita, da je zapravil vse premoženje. Čisto preprosto se veseli, da je njegov otrok ponovno zaživel in se je našel.

Boli pa ga starejši sin, ki ne more videti, da je svoboden, da ima vsega v izobilju in da je vedno lahko srečen. Kaj ovira starejšega sina na poti do svobode in sreče? Odgovor najdemo v njegovem protestu. Kaj lahko beremo v njem? Takole pravi: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji.« Zanj je problem podoba Očeta. V očetu vidi trdega in krivičnega gospodarja, ki mu ničesar ne privošči. Pravzaprav ga le izkorišča in zatira.

Iz zgrešene predstave o Očetu, sledi tudi jeza na njegovega brata. Poglejmo, kaj o svojem bratu, pravi starejši sin: »Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.« Starejši sin svojega brata preprosto ne more imenovati brata, ampak pravi Očetu: ta tvoj sin! Tako se iz zgrešene predstave o Očetu, ta predstava seli na naše bližnje, ki jih ne moremo imeti za svoje brate in sestre. Krog krivice se tako samo še širi in širi!

Zanimivo je tudi, kdo je pripravljen slišati Očeta in kdo ne. Mlajši sin, se je zavedal, da ni vreden vstopiti, a ne protestira. Ko ga Oče povabi, vstopi, starejši sin pa, pravi evangelij, ni hotel vstopiti kljub prigovarjanju.

To je pogosto zgodba naših odnosov. Razžira nas krivica in ljubosumje. Tekmovalnost in zavist ubijata naše sodelovanje. Zapiramo se vase in bežimo iz odnosov. Nazadnje je v nas kup jeze in nezadovoljstva. Rešitev je preprosta, a čeprav na nek način zahtevna. Začeti moramo z vprašanjem o ljubečem Očetu. Prepričan sem, da nas bo pot v svobodo pripeljala na domači prag, ki istemu Očetu, ki smo ga na začetku videli kot krivičnega. Nikar pa ne ostajajmo nesrečni doma z goro krivice in obsojanja. Vse je boljše kot ostati nesrečen godrnjač!

 

Pripravil: Ervin Mozetič