Misli Benedikta XVI. ob tretji postni nedelji

Na tretjo postno nedeljo prisluhnemo znamenitemu in lepemu odlomku iz 2. Mojzesove knjige, v katerem nam sveti pisatelj pripoveduje, kako je Bog izročil Dekalog Izraelu. Pri tem najprej zbudi pozornost pomenljiv uvod v naznanilo desetih zapovedi, ki se nanaša na osvoboditev Izraelskega ljudstva. Besedilo se glasi: ‘Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti’ (2Mz 20,2). Dekalog torej hoče biti potrditev pridobljene svobode. Dejansko so zapovedi, če jih globlje pogledamo, sredstvo, ki nam ga je Gospod podaril, da bi obranil našo svobodo, bodisi od notranjih pogojenosti, kot so strasti, kakor od zunanjega nasilja zlobnežev. ‘Ne-ji’ zapovedi so po drugi strani ‘da-ji’ za pristno rast svobode. Potrebno je poudariti še drugo razsežnost Dekaloga. S postavo, ki jo je Gospod dal po Mojzesu Izraelu, želi namreč z njim skleniti zavezo. Postava ni nekaj, kar je bilo naloženo, temveč je dar. Bolj kot zapovedovati človeku, kar mora storiti, želi postava razodevati Božjo izbiro. Bog je na strani izvoljenega ljudstva. Osvobodil ga je iz sužnosti ter ga obdal s svojo usmiljeno dobroto. Dekalog je tako pričevanje posebne Božje ljubezni.

Današnje bogoslužje pa nam ponuja še eno sporočilo. Mojzesova postava je bila dopolnjena po Jezusu, ki je razodel Božjo modrost in ljubezen po skrivnosti križa. Ta je, kakor je rekel apostol Pavel v drugem berilu: ‘Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, Božja moč in Božja modrost’ (1Kor 1,23-24). Ravno na to skrivnost se nanaša današnji evangelij, v katerem Jezus izžene iz templja prodajalce in menjalce denarja. Evangelist nam da ključ za branje tega pomenljivega dogodka z vrstico iz psalma 69: ‘Gorečnost za tvojo hišo me použiva’ (prim. Ps 69,10). Jezus je namreč tisti, ki ga ‘použiva gorečnost’ za ‘Božjo hišo’, ker so jo uporabljali za druge namene, kot je bilo predvideno. Ko so verski voditelji zahtevali znamenje, s kakšno oblastjo to dela, jim je na začudenje navzočih dejal: ‘Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil’ (Jn 2,19). Jezus je s to besedo odgovoril judovskim oblastem, ki so zahtevale znamenje, s katerim naj bi Jezus dokazal svojo zakonito pravico za dejanje, kakor je očiščenje templja. Njegovo ‘znamenje’ je križ in vstajenje. Križ in vstajenje ga zakonito izkazujeta kot tistega, ki vzpostavlja pravo bogočastje. Jezus se zagovarja s svojim trpljenjem – z Jonovim znamenjem, ki ga daje Izraelu in svetu.

To skrivnostno, v tistem trenutku nerazumljivo besedo, je evangelist Janez za svoje krščanske bralce pojasnil: ‘On pa je govoril o templju svojega telesa’ (Jn 2,21). Ta tempelj bodo njegovi nasprotniki uničili, toda On ga bo po treh dneh obnovil z vstajenjem. Kristusova boleča in pohujšljiva smrt je bila kronana z zmago njegovega slavnega vstajenja.

Zavrnitev Jezusa, njegovo križanje, pomeni hkrati konec templja. Čas templja je minil. Prihaja novo bogočastje v templju, ki ga niso naredili ljudje. Ta tempelj je njegovo telo – Vstali, ki zbira ljudstva in jih združuje v zakramentu svojega telesa in krvi. On sam je novi tempelj človeštva. Jezusovo križanje je hkrati porušenje starega templja. Z njegovim vstajenjem se začenja nov način češčenja Boga. Boga ne častimo več na tej ali oni gori, ampak v ‘duhu in resnici’ (Jn 4,23).

Evangelij te tretje postne nedelje, kot je zapisal sveti Janez, je znan dogodek, ko Jezus izžene iz jeruzalemskega templja prodajalce živali ter menjalce denarja (prim. Jn 2,13-25). Dogodek, ki so ga opisali vsi evangelisti, se je zgodil pred praznikom velike noči ter je naredil velik vtis tako na množico kot na učence. Kako si moramo razlagati to Jezusovo dejanje? Najprej je treba povedati, da varuhi javnega reda tega dejanja niso zatrli, saj so v njem videli tipično preroško dejanje. Preroki so namreč v Božjem imenu pogosto razkrivali zlorabe. Pri tem so se posluževali simboličnih dejanj. Problem je bil samo, s kakšno oblastjo so to delali. Zato so Judje vprašali Jezusa: ‘Kakšno znamenje nam pokažeš, ker tako delaš?’  (Jn 2,18), dokaži nam, da resnično deluješ v Božjem imenu.

Jezusov izgon prodajalcev iz templja so razlagali tudi v politično revolucionarnem pomenu, ter s tem Jezusa enačili z gibanjem zelotov. Ti so bili resnično ‘goreči’ za Božjo postavo in pripravljeni uporabiti tudi nasilje, da se jo spoštuje. V Jezusovem času so namreč pričakovali Mesija, ki bo osvobodil Izrael izpod rimske oblasti. Toda Jezus je razočaral to pričakovanje, saj so ga nekateri učenci zapustili in Juda Iškariot ga je celo izdal. V resnici Jezusa ne moremo prikazati kot nasilneža. Nasilje je namreč nasprotvanje Božjemu kraljestvu, je orodje antikrista. Nasilje nikoli ne pripomore k počlovečenju temveč k razčlovečenju.

Prisluhnimo torej Jezusovim besedam, ki jih je izrekel med vršitvijo tega dejanja: ‘Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!’ (Jn 2,16). Tedaj so se učenci spomnili, da je v nekem psalmu zapisano: ‘Kajti gorečnost za tvojo hišo me použiva’ (Ps 69,10). Ta psalm je pravzaprav klicanje na pomoč v skrajni nevarnosti zaradi sovraštva nasprotnikov. To bo Jezus doživljal med svojim trpljenjem. Gorečnost za Očeta in njegovo hišo ga bo pripeljala na križ. Osebno bo plačal to gorečnost, ki je gorečnost ljubezni in ne tiste, s katero naj bi se služilo Bogu z nasiljem. Dejansko bo ‘znamenje’, ki ga bo Jezus dal kot dokaz njegove oblasti, ravno njegova smrt in vstajenje.’Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil’. Sveti Janez je dodal: ‘On pa je govoril o templju svojega telesa’ (Jn 2,19.21). Z Jezusovo veliko nočjo se začenja novo bogočastje, bogoslužje ljubezni, in novi tempelj je On sam, vstali Kristus, po katerim more vsak vernik častiti Boga Očeta ‘v duhu in resnici’ (Jn 4,23).

Vir: hozana.si

Foto: M. B. (stopnice na goro Sinaj)

Obj.: M. B.