Razdraženi Jezus

Najraje gledamo Jezusa s svetlobnim žarom in čarom kot dobrega pastirja, ki nosi izgubljeno ovco ali kako ozdravlja mrtvoudnega ali obuja mladeniča spet k življenju, kako odpušča grešnici in blagruje otroke itd.

V današnjem evangeliju pa so mu popokali živci. Zavedajoč se svojega poslanstva, da je z njim napočilo božje kraljestvo in da je treba Boga častiti s srcem, z dušo, z iskrenostjo, je počistil tempeljsko tržnico kar s silo: “Spravite proč vse to in iz hiše mojega očeta ne delajte tržnice.”

Prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja so strmeli, voditelji ljudstva pa so vprašali Jezusa, s kakšno pravico to dela. Jezus jim je rekel: Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom spet postavil.

Zares čuden odgovor, ki ga niso mogli razumeti. Jezus pa je mislil na tempelj svojega telesa. Šele po Njegovem vstajenju so tudi učenci šele razumeli, da je dejansko mislil na tempelj svojega telesa, ko je po smrti na Kalvariji tretji dan poveličan vstal iz groba.

Kristus je novi tempelj, saj v njem prebiva vsa polnost božanstva. Že pred trpljenjem je učencem pokazal nase in rekel: Več kakor Salomon in več kakor tempelj je tukaj.

Za Jude je bil tempelj edini kralj, kjer se človek lahko neposredno sreča z Bogom.

Ko je Jezus izdihnil na križu, se je zagrinjalo v templju pretrgalo na dvoje – znamenje, da je stari tempelj odigral svojo vlogo.

Nauk iz današnjega evangelija se glasi: Bog je povsod, kjer se srečujemo z učlovečenim Božjim Sinom, Jezusom in kadar se zavedamo, da smo krščeni v Troedinega Boga in tako živi tempelj, ne iz kamnov, temveč iz mesa in krvi.

Graditi cerkve in jih okrasiti je sicer potrebno, ker se verniki zbirajo k skupnemu bogoslužju kot božja družina, a še prej in nič manj je potrebno, da smo tudi mi sami tempelj, v katerem prebiva Bog v najgloblji notranjosti naših duš in src.

Graditi svoj lastni tempelj je dosti bolj naporno, kakor zlagati kamen na kamen pri zunanjem temlju.

Graditi svoj lastni tempelj pa pomeni, prisluhniti Bogu v tišini in molitvi, pričevanjsko govoriti o veri, biti pozoren do drugih sopotnikov našega življenja, a imeti hkrati odprte oči, čuteče srce in razprostrte roke za bližnje ter predvsem uboge in vse v različnih stiskah.

Tako se bo razdraženi Jezus nam prijazno nasmehnil in rekel: V takem tvojem templju rad prebivam!

Vir: Jože Kopeinig, Nedelja, L 90, št. 10, 9.

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.