Sveti oče: Vsi potrebujemo Božjo moč in modrost, ki jo je Jezus razodel na križu

Nedeljsko sveto mašo je papež Frančišek obhajal na stadionu Franso Hariri v Erbilu. V homiliji je spomnil, da vsi potrebujemo Božjo moč in modrost, ki jo je Jezus razodel na križu. Poudaril je, da nas lahko samo Jezus Kristus, ki je umrl in vstal, očisti del zla. Želi, da smo rešeni in da postanemo živi tempelj njegove ljubezni, v bratstvu, v služenju in usmiljenju.

Sveti Pavel nas je spomnil, da je Kristus »Božja moč in Božja modrost.« (1 Kor 1,24) Jezus je to moč in to modrost razodel predvsem z usmiljenjem in odpuščanjem. Tega ni želel storiti z dokazovanjem moči ali s tem, da bi zviška uveljavil svoj glas, niti z dolgimi govori ali z učenimi nastopi brez primere. To je storil tako, da je dal svoje življenje na križu. Svojo božjo modrost in moč je razodel tako, da nam je do konca pokazal zvestobo Očetove ljubezni; zvestobo Boga Zaveze, ki je izpeljal svoje ljudstvo iz suženjstva in ga je vodil po poti svobode (prim. 2 Mz 20,1-2).

Kako lahko se je ujeti v past, ko mislimo, da moramo drugim dokazati, da smo močni, da smo modri … V past, da si ustvarimo napačne predstave o Bogu, ki bi nam zagotovile varnost (prim. 2 Mz 20,4-5). V resnici je ravno nasprotno, vsi potrebujemo Božjo moč in modrost, ki jo je Jezus razodel na križu. Na Kalvariji je Očetu izročil rane, po katerih smo bili ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24). Tukaj, v Iraku, koliko vaših bratov in sester, prijateljev ter sodržavljanov nosi rane vojne in nasilja, rane, ki so vidne in nevidne! Skušnjava je, da bi na ta in na druga boleča dejanja odgovorili s človeško močjo, s človeško modrostjo. Jezus pa nam kaže Božjo pot; tisto, ki jo je prehodil On, in po kateri nas kliče, naj mu sledimo.

V evangeliju, ki smo ga pravkar slišali (Jn 2,13-25), vidimo, kako je Jezus iz jeruzalemskega templja izgnal menjalce in vse tiste, ki so kupovali in prodajali. Zakaj je Jezus storil to tako močno dejanje, tako provokativno? Storil ga je zato, ker ga je Oče poslal, da bi očistil tempelj: ne le tempelj iz kamna, ampak predvsem tempelj našega srca. Tako kot Jezus ni prenašal, da bi hiša njegovega Očeta postala tržnica (prim. Jn 2,16), tako želi, da naše srce ne bi bilo kraj zmede, nereda in zmešnjave. Srce je treba očediti, urediti, očistiti. Česa? Laži, ki ga umažejo, dvojnosti hinavščine. Vsi jih imamo. Gre za bolezni, ki škodijo srcu, ki onečastijo življenje, ga napravijo dvojnega. Ponovno moramo biti očiščeni svojih varljivih gotovosti, ki mešetarijo vero v Boga z minljivimi stvarmi, s trenutnimi koristmi. Iz našega srca in iz Cerkve morajo biti odstranjeni usodni vplivi oblasti in denarja. Da bi ponovno očistili srce, si moramo umazati roke: čutiti, da smo odgovorni in ne zgolj opazovati, medtem ko brat in sestra trpita. Vendar pa kako očistiti srce? Sami ne zmoremo, potrebujemo Jezusa. On ima moč, da premaga naše zlo, da ozdravi naše bolezni, da obnovi tempelj našega srca.

Kot potrditev tega, kot znamenje avtoritete, reče: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom ponovno postavil.« (v. 19) Jezus Kristus, samo On, nas lahko očisti del zla, On, ki je umrl in vstal, On, ki je Gospod! Dragi bratje in sestre, Bog nas ne pusti umreti v našem grehu. Tudi kadar mu obrnemo hrbet, nas nikoli ne prepusti samim sebi. Išče nas, hrepeni po nas, vabi nas, da bi se kesali in očistili. »Kakor jaz živim – govori Gospod preko Ezekielovih ust – nimam veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi.« Gospod želi, da smo rešeni in da postanemo živi tempelj njegove ljubezni, v bratstvu, v služenju in usmiljenju.

Jezus nas ne očiščuje le naših grehov, ampak nam daje, da postajamo deležni njegove moči in modrosti. Osvobaja nas tistega načina razumevanja vere, družine, skupnosti, ki ločuje, ki nasprotuje, izključuje, da bi mogli zgraditi Cerkev in družbo, ki bosta odprti vsem in bosta skrbeli za naše brate in sestre, ki najbolj potrebujejo pomoč. Hkrati pa nas okrepi, da bi se znali upreti skušnjavi po maščevanju, ki se pogreza v brezkončno spiralo povračilnih ukrepov. Z močjo Svetega Duha nas pošilja, ne da bi izvajali prozelitizem, ampak kot svoje misijonarske učence, moške in ženske, ki smo poklicani pričevati, da ima evangelij moč spremeniti življenje. Vstali nas dela za sredstva Božjega miru in njegovega usmiljenja, za potrpežljive in pogumne obrtnike novega družbenega reda. Tako se z močjo Kristusa in njegovega Duha uresniči to, kar je apostol Pavel napovedal Korinčanom: »Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi.« (1 Kor 1,25) Krščanske skupnosti, ki jih tvorijo ponižni in preprosti ljudje, postanejo znamenje Kraljestva, ki prihaja; Kraljestva ljubezni, pravičnosti in miru.

»Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom ponovno postavil.« (v. 19) Govoril je o templju svojega telesa, torej tudi svoje Cerkve. Gospod nam obljublja, da more z močjo svojega vstajenja oživiti tudi nas in naše skupnosti iz razvalin, ki so jih povzročile krivice, razdeljenosti in sovraštvo. To je obljuba, ki jo obhajamo pri tej evharistiji. Z očmi vere prepoznajmo prisotnost križanega in vstalega Gospoda med nami, naučimo se sprejeti njegovo osvobajajočo modrost, počivati v njegovih ranah in najti ozdravljenje ter moč, da bi služili njegovemu Kraljestvu, ki prihaja v naš svet. Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24); v njegovih ranah, bratje in sestre, najdemo balzam njegove usmiljene ljubezni; kajti On, Dobri Samarijan človeštva, želi maziliti vsako rano, ozdraviti vsak boleč spomin ter navdihniti prihodnost miru in bratstva na tej zemlji.

Cerkev v Iraku je, z Božjo milostjo, storila in še dela veliko, da bi oznanila to čudovito modrost križa s tem, da širi Kristusovo usmiljenje in odpuščanje, posebej do tistih, ki so najbolj potrebni pomoči. Tudi sredi velike revščine in težav so mnogi izmed vas velikodušno ponudili konkretno pomoč in solidarnost ubogim in trpečim. To je eden izmed razlogov, ki me je spodbudil, da sem poromal med vas: da bi se vam zahvalil ter vas potrdil v veri in pričevanju. Danes lahko vidim in se z roko dotaknem, da je Cerkev v Iraku živa, da Kristus živi in deluje v tem svojem svetem in zvestem ljudstvu.

Dragi bratje in sestre, vas, vaše družine in vaše skupnosti izročam materinskemu varstvu Device Marije, ki je bila pridružena trpljenju in smrti svojega Sina ter je bila deležna veselja njegovega vstajenja. Naj posreduje za nas in nas vodi k Njemu, ki je Božja moč in modrost.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.