Papež med novinarsko konferenco: Karitativnost, ljubezen in bratstvo so pot

V ponedeljek, 8.marca, ob 12.20 se je sklenilo 33. apostolsko potovanje papeža Frančiška v Irak. Sveti oče se je po prihodu na rimsko letališče Ciampino odpravil v baziliko sv. Marije Velike ter na oltar pod podobo Device, Rešiteljice rimskega ljudstva, položil šopek cvetja iz Iraka. Kot je v navadi, se je med povratnim letom papež zaustavil v pogovoru z novinarji in spregovoril o različnih vtisih na postajah tega zgodovinskega obiska: srečanje »z modrim in Božjim možem« Al Sistanijem, pretresenost ob pogledu na porušene cerkve v Mosulu, ganjenost ob besedah mame, kristjanke, ki je izgubila sina in je odpustila tistim, ki so ga umorili, obljuba patriarhu Bechara Raiu, da bo obiskal Libanon.

»Karitativnost, ljubezen in bratstvo so pot, ki jo je potrebno prehoditi.« Tako je poudaril sveti oče med novinarsko konferenco na letalu iz Bagdada v Rim, po intenzivnem štiridnevnem obisku Iraka. Na začetku srečanja je pozdravil msgr. Dieunonnéja Datonouja, novega koordinatorja papeških potovanj, nato pa novinarje nagovoril z naslednjimi besedami: »Najprej hvala za vaše delo, za vašo družbo in za vašo utrujenost. Danes je dan žena, čestitke ženskam! Med srečanjem z ženo iraškega predsednika so se pogovarjali, zakaj ne obstaja dan moških. Jaz sem rekel: zato, ker mi moški vedno praznujemo! Predsednikova žena mi je govorila o ženskah, danes je povedala lepe stvari, o moči, ki jo imajo ženske, ko pripomorejo k temu, da gredo življenje, zgodovina, družina in toliko drugih stvari naprej.«

Vprašanja novinarjev, ki jih bomo skupaj s papeževimi odgovori podrobneje predstavili v prihodnjih dneh, so bila tokrat večinoma povezana z apostolskim potovanjem. Enega izmed novinarjev je zanimalo, če je po srečanju z ajatolo Al Sistanijem mogoče pričakovati, da bi sveti oče tudi s šiitsko vejo islama, podpisal podoben dokument kot je Izjava o človeškem bratstvu. Tudi drugo vprašanje se je nanašalo na zgodovinsko srečanje z Al Sistanijem, in sicer v kolikšni meri je bilo srečanje z ajatolo tudi sporočilo za verske voditelje v Iranu.

Sveti oče je prav tako odgovoril na vprašanje, če meni, da bo potovanje v Irak najpomembnejši obisk njegovega pontifikata, ter če se bo kdaj vrnil v Argentino. Podrobneje je razložil, kako poteka proces odločitve glede apostolskih potovanj ter ponovno izrazil svojo bližino Siriji. Dotaknil se je tudi vprašanja glede možnosti sinode o Bližnjem vzhodu ali drugih pobud, ki bi pomagale tamkajšnjim kristjanom soočati izzive.

Papež Frančišek je dejal, da se je v teh mesecih pandemije počutil skoraj kot v zaporu, ker se ni mogel srečevati z ljudmi, vendar pa je ponovno poudaril, da je vedno potrebno spoštovati navodila odgovornih oblasti.

Novi dokument o človeškem bratstvu s šiiti?

Prvo vprašanje za svetega očeta se je nanašalo na njegovo srečanje z ajatolo Al Sistanijem. Libanonskega novinarja je zanimalo, če lahko pričakujemo, da bo sveti oče tudi s šiitsko vejo islama podpisal podoben dokument kot je Izjava o človeškem bratstvu, ki jo je pred dvema letoma v Abu Dhabiju podpisal z imamom Al Tayebom. »Dokument iz Abu Dhabija se je z velikim imamom pripravljal na skrivnem; šest mesecev, preko molitve, premišljevanja in popravljanja besedila. Morda se sliši domišljavo, vendar to je bil prvi korak k temu, o čemer me sprašujete. Lahko rečemo, da bi bil to drugi korak in da bodo sledili še naslednji. Pot bratstva je pomembna. Dokument iz Abu Dhabija je v meni pustil nemir bratstva in potem je izšla okrožnica Fratelli tutti. Potrebno je preučevati oba dokumenta, saj gresta v isto smer, po poti bratstva. Ajatola Al Sistani ima stavek, ki si ga skušam dobro zapomniti: ljudje so ali bratje po veri ali enaki po stvarjenju. V bratstvu je enakost, vendar pa za nas manj kot enakost ni sprejemljiva. Menim, da gre tudi za kulturno pot. Pomislimo na nas kristjane, na primer na tridesetletno vojno ali na šentjernejsko noč. Kako se spreminja miselnost med nami: naša vera nam pomaga to odkriti. Jezusovo razodetje je ljubezen in karitativnost ter nas vodi k temu. Vendar pa koliko stoletij je potrebnih, da bi jo uresničili! To je pomembno, človeško bratstvo, vsi ljudje smo bratje, in skupaj z drugimi verstvi moramo iti naprej. Drugi vatikanski koncil je storil velik korak na tem področju, prav tako tudi druge ustanove kasneje: Svet za pospeševanje enosti kristjanov in Svet za medverski dialog. Kardinal Ayuso (predsednik Papeškega sveta za medverski dialog, op. p.) nas danes spremlja. Ti si človek, si Božji otrok in si moj brat, pika! To bi bila najpomembnejša oznaka in velikokrat je potrebno tvegati, da bi storili ta korak! Veste, da obstajajo nekatere kritike: da papež ni pogumen, da se ne zaveda, da dela korake proti katoliškemu nauku, da je le korak stran od herezije, obstajajo tveganja. Vendar pa se te odločitve vedno sprejemajo v molitvi, v dialogu, se vpraša za nasvet, premišljuje. Niso kaprice in so tudi v skladu s tem, kar je učil koncil.«

Obisk Libanona

Isti novinar je spomnil, da je Janez Pavel II. dejal, da Libanon ni toliko država, ampak sporočilo. Po njegovem mnenju sicer to sporočilo izginja, je pa svetega očeta vprašal, če lahko v kratkem pričakujemo njegov obisk Libanona. »Libanon je sporočilo, Libanon trpi, Libanon je več kot ravnovesje; ima šibkost različnosti, nekatere izmed njih še niso dosegle sprave. Vendar pa ima trdnost velikega ljudstva, ki je doseglo spravo, kot trdnost ceder. Patriarh Rai me je prosil, naj med tem potovanjem naredim postanek v Bejrutu, vendar se mi je zdelo malo premalo … Ena drobtinica v primerjavi s problemom, z državo, ki trpi kot Libanon. Napisal sem mu pismo in mu obljubil, da bom odpotoval tja. Vendar pa je Libanon v tem trenutku v krizi – ne želim biti žaljiv, vendar je v življenjski krizi. Libanon je zelo velikodušen pri sprejemu beguncev.«

Srečanje z ajatolo tudi sporočilo za verske voditelje v Iranu?

Tudi naslednje vprašanje je bilo povezano z zgodovinskim srečanjem z ajatolo Al Sistanijem. Enega izmed novinarjev je zanimalo, če je bilo srečanje z njim tudi sporočilo za verske voditelje v Iranu: »Menim, da je bilo sporočilo vsesplošno. Čutil sem, da moram iti na to romanje vere in pokore in se srečati z njim, ki je velik, moder, Božji mož: to se zazna že takoj, ko ga človek posluša. Rekel bi, da gre za sporočilo za vse in on je oseba, ki je modra in tudi preudarna. Povedal mi je, da že deset let ne sprejema ljudi, ki ga želijo obiskati iz političnih in kulturnih razlogov, ampak se sreča samo s tistimi, ki imajo verske namene. Med srečanjem je bil zelo spoštljiv in jaz sem bil počaščen. Tudi med pozdravom. On nikoli ne vstane, vendar je dvakrat vstal, da bi me pozdravil. Je ponižen in moder mož; to srečanje je dobro delo moji duši. Je nekakšna luč in te modre osebe so povsod, saj je bila Božja modrost raztresena po vsem svetu. Enako je s svetniki, ki niso samo tisti, ki so na oltarjih. Dogaja se vsak dan, tisti, ki jim jaz pravim svetniki izza sosednjih vrat, možje in žene, ki dosledno živijo svojo vero, katerakoli že je. Tisti, ki človeške vrednote, bratstvo, živijo dosledno. Menim, da bi morali odkriti te ljudi, opozoriti nanje, saj je veliko zgledov … Ko je tudi v Cerkvi veliko škandalov, to ne pomaga. Vendar pa opozorimo na ljudi, ki iščejo pot bratstva, svetnike izza sosednjih vrat, in gotovo bomo našli ljudi v naši družini: kakšnega dedka in kakšno babico.«

Papež nima “domovinofobije”

Španska novinarka je poudarila, da je bil apostolski obisk Iraka zelo odmeven po vsem svetu. Svetega očeta je vprašala, če misli, da bi bilo lahko to najpomembnejše potovanje pontifikata, govorilo se je tudi, da je bilo najbolj tvegano. Glede na to, da bo čez nekaj dni minilo osem let od njegove izvolitve za papeža, je novinarko prav tako zanimalo, če sveti oče še vedno misli, da bo njegov pontifikat kratek ter če se bo kdaj vrnil v Argentino: »Začel bom z zadnjim vprašanjem. Vem, da je povezano s knjigo mojega prijatelja novinarja Nelsona Castra, zdravnika. Napisal je knjigo o boleznih predsednikov in nekoč sem mu rekel: “Če prideš v Rim, moraš napisati knjigo o boleznih papežev, saj bo zanimivo vedeti o njihovih boleznih, posebej o nekaterih v zadnjih časih.” Z menoj je imel intervju in nato je izšla knjiga: rekli so mi, da je dobra, jaz je nisem videl. Eno izmed vprašanj, ki mi ga je zastavil, je bilo naslednje: “Če boste odstopili, se boste vrnili v Argentino ali boste ostali tukaj?” Jaz sem rekel: ne bom se vrnil v Argentino, ampak bom ostal v svoji škofiji. Vendar pa je potrebno odgovor upoštevati skupaj z vprašanjem. Kdaj bom šel v Argentino ali zakaj ne grem … na to vprašanje vedno odgovorim malo ironično: v Argentini sem bil 76 let, to je dovolj, mar ne? Ne vem, zakaj se tega ne pove, ampak novembra leta 2017 je bilo načrtovano potovanje v Argentino. Začelo se je z delom, predvideval se je obisk Čila, Argentine in Urugvaja. Vendar pa je bila v tistem času v Čilu predvolilna kampanja, decembra je bil izvoljen naslednik Michelle Bachelet in jaz bi moral iti tja preden se je zamenjalo vodstvo, vendar ni bilo mogoče. Mislili smo narediti takole: januarja grem v Čile in potem v Argentino in Urugvaj. Vendar pa ni bilo mogoče, ker je januar za ti dve državi tako, [kot tukaj] julij in avgust. Ko smo ponovno razmišljali o tem, je prišel predlog, da bi pridružili še Peru. Peru namreč ni bil vključen v potovanje v Ekvador, Bolivijo in Paragvaj. Tako je nastalo potovanje januarja 2018 v Čile in Peru. To želim povedati, da se ne bi fantaziralo o “domovinofobiji”: ko bo priložnost, bo mogoče tudi to potovanje: poleg Argentine sta tukaj še Urugvaj in južna Brazilija.«

Kako pride do odločitev za potovanja?

»Glede potovanj: preden sprejmem odločitev glede potovanj, najprej poslušam. Povabil je veliko. Poslušam nasvete svetovalcev, tudi drugih ljudi. Včasih kdo pride in rečem: kaj misliš, moram iti v tisti kraj? Poslušanje mi dobro dene, to mi pomaga kasneje sprejeti odločitve. Poslušam svetovalce in na koncu veliko molim, razmišljam, o nekaterih potovanjih sem zelo veliko razmišljal. Odločitev potem pride od znotraj, skoraj spontano, vendar pa kot zrel sad. Gre za dolgo pot. Nekatere so lažje, druge pa težje. Odločitev za to potovanje prihaja že od prej: prvo povabilo je bilo s strani prejšnje veleposlanice, pediatrinje, ki je bila predstavnica Iraka; dobra je, vztrajala je. Potem je prišla veleposlanica pri Italiji, ona je borbena ženska. Potem je prišel novi veleposlanik pri Svetem sedežu. Pred tem je prišel predsednik. Vse te stvari so ostale v moji notranjosti. Vendar pa je še nekaj, kar me je spodbudilo k tej odločitvi, in bi rad omenil: ena izmed vas mi je podarila špansko izdajo knjige “Zadnje dekle”. Jaz sem jo prebral v italijanščini. Govori o jazidih in Nadia Murad v njej pripoveduje strašne stvari. Svetujem vam, da jo preberete. Glede na to, da gre za biografsko delo, se bo lahko na nekaterih delih zdela malo težka, vendar pa je bil zame to poglavitni razlog za odločitev. Ta knjiga je delala znotraj mene … tudi ko sem poslušal Nadio, ki mi je pripovedovala strašne stvari … Vse te stvari, skupaj s knjigo, po razmisleku o mnogih problematikah, so na koncu privedle do odločitve.«

Septembra v Budimpešto, morda še na obisk k Slovakom

»Potem, glede osmega leta pontifikata. Ne vem, če se bodo potovanja upočasnila ali ne, vendar vam priznam, da sem se med tem potovanjem veliko bolj utrudil kot med prejšnjimi. 84 [let] … ne pridejo sama. Čas teče … Vendar pa bomo videli. Zdaj [septembra] bom moral iti na Madžarsko za sklepno mašo mednarodnega evharističnega kongresa. Ne na obisk države, k maši. Vendar pa sta od Budimpešte do  Bratislave dve uri vožnje z avtomobilom: zakaj ne bi obiskal Slovakov? Ne vem, tako se začnejo stvari.«

Med potovanjem nevarnost za nove okužbe in smrti

Novinar iz ZDA je poudaril, da je bilo potovanje izrednega pomena za ljudi, ki so lahko videli svetega očeta, vendar pa je bilo hkrati tudi veliko priložnosti za širjenje virusa, posebej med tistimi osebami, ki niso bile cepljene, so bile nagnetene ali med tistimi, ki so pele. Svetega očeta je vprašal, če ga je med odločanjem o potovanju in njegovih posledicah skrbelo tudi dejstvo, da bi lahko ljudje, ki bi prišli, da bi ga videli, tudi zboleli in celo umrli. »Kot sem rekel pred kratkim, se potovanja “kuhajo” več časa v moji notranjosti, in to je ena od stvari, ki me je zelo težila. Veliko sem razmišljal in molil glede tega in na koncu sem sprejel odločitev, svobodno, ki je prišla od znotraj. In dejal sem: Tisti, ki mi da, da se odločim, naj poskrbi za ljudi. Tako sem sprejel odločitev, vendar pa po tem, ko sem molil in se zavedal tveganj. Po vsem tem.«

Sinoda ali druge pobude za Bližnji vzhod

Francoska novinarka je spomnila na mnoge izzive kot so nasilje, migracije in pričevanje vere, s katerimi se morajo soočati kristjani na tem področju, ter na sinodo pred desetimi leti, ki je bila posvečena Bližnjemu vzhodu, vendar pa je bila zaradi napada na katedralo v Bagdadu prekinjena. Zanimalo jo je, če ima papež v mislih regionalno sinodo ali kakšno drugo pobudo za Bližnji vzhod. »Sinode nimam v mislih. Pobude da, odprt sem za mnoge, vendar pa na sinodo nisem pomislil. Vi ste vrgli prvo seme, bomo videli, kaj se bo zgodilo. Življenje kristjanov v Iraku je težko, vendar pa ne samo življenje kristjanov. Pravkar sem govoril o jazidih, vendar pa je bilo težko tudi za pripadnike drugih verstev, ki se niso podredili oblasti ISIS. Ne vem, zakaj, vendar jim je to dalo zelo veliko moč.«

Pravica, da se migrira, in pravica, da se ne migrira

»Res je, obstaja problem migracij. Ko smo se včeraj z avtomobilom vračali iz Karakoša v Erbil, je bilo veliko ljudi, ogromno mladih. Nekdo me je vprašal: kakšna je prihodnost za te mlade? Kam bodo šli? Mnogi bodo morali zapustiti državo, mnogi. V petek, pred odhodom na pot, me je prišlo pozdravit dvanajst iraških beguncev. Eden izmed njih je imel nožno protezo, ker je pobegnil tako, da se je skril pod tovornjak, in se je pri tem poškodoval. Mnogi so pobegnili, mnogi. Migracija je dvojna pravica: pravica, da se ne migrira, in pravica, da se migrira. Ti ljudje nimajo ne ene ne druge, saj ne morejo, da ne bi migrirali – a ne vedo, kako naj to storijo. In ne morejo migrirati, ker se svet še ne zaveda, da je migracija človekova pravica.«

Alan Kurdi simbol človeštva

»Eden izmed italijanskih sociologov mi je govoril o demografski zimi v Italiji ter mi dejal: “V manj kot štiridesetih letih bomo morali ‘uvažati’ tujce, ki bodo delali in plačevali davke za naše pokojnine.” Vi Francozi ste bili bolj zviti, z zakonodajo, ki je naklonjena družini, ste šli deset let naprej, vaša raven rasti je zelo visoka. Vendar pa se migracijo živi kot neke vrste invazijo. Včeraj po maši sem želel srečati – ker je on prosil – očeta Alana Kurdija. Ta otrok, Alan Kurdi, je simbol, zato sem [njegov] kip podaril Organizaciji Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo. Je simbol, ki je več kot le otrok, ki je umrl med migracijo: je simbol mrtvih civilizacij, civilizacij, ki umirajo, ki ne morejo preživeti, simbol človeštva. Potrebni so nujni ukrepi, da bi mogli ljudje imeti delo v lastni državi in jim ne bi bilo treba migrirati. Prav tako so potrebni ukrepi, ki varujejo pravico do migracije.«

Integracija migrantov, velikodušnost držav

»Res je, da mora vsaka država dobro preučiti, koliko ljudi lahko sprejme, saj ne gre zato, da se jih sprejme in pusti na obali. Pomeni, da jih je potrebno sprejeti, spremljati, jim pomagati napredovati ter jih integrirati. Integracija migrantov je ključna. Naj povem dve zanimivosti: teroristi, ki so napadli v Zaventem v Belgiji, so bili Belgijci; rojeni v Belgiji, vendar pa so bili islamski migranti, ki so bili getoizirani in ne integrirani. Drugi primer: ob koncu obiska na Švedskem me je na poslovilni slovesnosti pozdravila ministrica: bila je zelo mlada in je imela posebno fizionomijo. Bila je hči migranta in Švedinje: tako je integrirana, da je postala ministrica! Če pogledamo ta dva primera, nam bosta dala zelo veliko misliti. Potrebna je integracija. V zvezi migracijo, ki je drama tega področja, bi se želel tudi zahvaliti velikodušnim državam; državam, ki sprejemajo migrante: Libanon je bil velikodušen do migrantov, mislim, da je tam dva milijona Sircev [1,5 milijona in 400.000 Palestincev]; Jordanija – žal ne bomo leteli nad Jordanijo – kralj Abdulah je zelo prijazen, želel nas je pozdraviti z letali, ko bi šli mimo, zdaj se mu zahvaljujem. Jordanija je bila izredno velikodušna: več kot milijon in pol migrantov. In mnoge druge države, omenim samo dve. Hvala tem velikodušnim državam! Najlepša hvala!«

Sirija v srcu, vendar potovanje tja ni predvideno

Italijanska novinarka je svetemu očetu najprej rekla, da je v treh dneh v Iraku storil to, o čemer mogočneži sveta razpravljajo trideset let. Zanimalo jo je, če ima v načrtu tudi potovanje v Sirijo ali v katero drugo državo na Bližnjem vzhodu. »Glede Bližnjega vzhoda je edina predpostavka, pa tudi obljuba, Libanon. Nisem razmišljal o potovanju v Sirijo. Vendar pa sem zelo blizu mučeni in ljubljeni Siriji, kakor jo imenujem. Spominjam se popoldneva molitve na Trgu sv. Petra na začetku pontifikata. Bila je adoracija Najsvetejšega, molilo se je rožni venec … koliko muslimanov je s preprogo molilo skupaj z nami za mir v Siriji, za zaustavitev bombardiranj, v trenutku, ko je bilo rečeno, da bo potekal hud napad. Sirijo nosim v srcu, vendar pa do sedaj nisem pomislil, da bi jo obiskal.«

O času pandemije in ponovnih avdiencah z verniki

Novinarka poljske tiskovne agencije PAP se je v uvodu v svoje vprašanje navezala na pretekle mesece, ko so bile zaradi pandemije tudi dejavnosti svetega očeta zelo omejene in ni mogel srečati veliko ljudi. Zanimalo jo je, kaj je papež občutil v Karakošu, kjer je imel po več kot enem letu ponovno bližnji stik z množicami. Drugo vprašanje pa se je nanašalo na splošne avdience – če bodo ob upoštevanju vseh zdravstvenih navodil lahko ponovno potekale v prisotnosti vernikov. »Jaz se počutim drugače, ko sem na avdiencah daleč od ljudi. Čim prej bi rad začel s splošnimi avdiencami. Upamo, da bodo pogoji za to, glede tega se držim predpisov odgovornih oblasti. One so odgovorne in jim je dana Božja milost, da nam pri tem pomagajo. Odgovorni so za to, da dajejo predpise. Naj nam bo všeč ali ne, vendar so oni odgovorni in morajo tako delati. Sedaj sem ponovno začel z opoldansko molitvijo, z razdaljo je mogoče. Bil je predlog, da bi začeli z majhnimi splošnimi avdiencami, vendar pa se še nisem odločil in se ne bom, dokler ne bo jasno, kako se situacija odvija.«

Zastonjska bližina Božjemu ljudstvu

»Vendar pa je po teh mesecih zapora – resnično sem se počutil nekako zaprtega – zame to pomeni ponovno oživeti; ker pomeni dotakniti se Cerkve, dotakniti se svetega Božjega ljudstva, dotakniti se vseh ljudstev. Duhovnik postane duhovnik, da bi služil, v službi Božjemu ljudstvu, ne zaradi kariere, ne zaradi denarja. Pri današnji maši smo brali o Naamanovem ozdravljenju. Ta Sirec je želel potem, ko je bil ozdravljen, dati darove, vendar pa jih je prerok Elizej zavrnil. Sveto pismo nadaljuje: Elizejev služabnik je stekel za Naamanom in ga prosil za darove. In Bog je rekel: “Gobavost, ki jo je imel Naaman, boš zdaj imel ti.” (prim. 2 Kr 5,1-27) Bojim se, da mi, ki smo v Cerkvi, posebej duhovniki, nimamo te zastonjske bližine Božjemu ljudstvu, kajti to nas rešuje, in delamo tako, kot Naamanov služabnik: da, pomagati, vendar pa potem iti nazaj … Te gobavosti se bojim. Edini, ki nas rešuje gobavosti pohlepa, ošabnosti, je sveto Božje ljudstvo. Tisto, o katerem je Bog rekel Davidu: “Jaz sem te vzel iz črede, ne pozabi na čredo.” To, kar je Pavel rekel Timoteju: “Spominjaj je svoje mame in babice, ki sta te ‘dojili’ z vero.” To je, ne izgubiti pripadnosti Božjemu ljudstvu in postati privilegirana kasta posvečenih, klerikov, česarkoli. Zato nas stik z ljudstvom rešuje, nam pomaga; mi damo ljudstvu evharistijo, pridiganje, zakramente in obrede, vendar pa nam ljudje dajo pripadnost. Ne pozabimo na to pripadnost svetemu Božjemu ljudstvu.«

Karakoš. Pretresljiv pogled na ruševine in odpuščanje

»V Karakošu … nisem si predstavljal ruševin, ki so v Mosulu, v Karakošu, resnično si jih nisem predstavljal. Da, prej sem videl stvari, prebral knjigo, vendar pa to pretrese, je pretresljivo. Najbolj pa se me je dotaknilo pričevanje neke mame v Karakošu. Najprej je spregovoril duhovnik, ki resnično ve, kaj je revščina, služenje, pokora, zatem pa žena, ki je v prvih bombnih napadih ISIS izgubila sina. Izrekla je besedo “odpuščanje”. Bil sem ganjen. Mama, ki reče: odpuščam in prosim odpuščanja zanje. Ob tem sem se spomnil na potovanje v Kolumbijo, na srečanje v Villavincenciu. Tam je veliko ljudi, posebej mater in žena, pripovedovalo o svoji izkušnji, ko so umorili njihove sinove in može, in so govorile: “Odpuščam, jaz odpuščam”. Vendar pa smo to besedo izgubili. Na veliko znamo žaliti, na veliko znamo obsojati, jaz prvi … To znamo dobro. Odpustiti pa … Odpustiti sovražnikom: to je čisti evangelij. To me je v Karakošu najbolj nagovorilo.«

 

 

---

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.