Sreda, 17. marec: Kdor ne časti Očeta, ne časti Sina

Postni čas je čas prenove Cerkve, skupnosti in posameznih vernikov ter predvsem ”čas milosti”. Bog od nas ne zahteva ničesar, česar bi nam prej že ne podaril: ”Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil”. Bog ni brezbrižen do nas. Vsakega od nas nosi v svojem srcu, pozna nas po imenu, skrbi za nas in nas išče, ko ga zapustimo. Zanima se za vsakega izmed nas; v svoji ljubezni ga zanima vse, kar se dogaja z nami. Ko živimo udobno življenje in nam gre vse dobro, se včasih zgodi, da pozabimo na druge (česar Bog Oče ne naredi nikoli), se ne zanimamo za njihove težave, trpljenje in krivice, ki se jim dogajajo … Tedaj naše srce zapade v brezbrižnost. Medtem ko se počutim precej dobro in prijetno, pozabljam na tiste, ki so v težavah. Ta egoistična razvada, ravnodušnost, ima danes svetovne razsežnosti, zato lahko govorimo o globalizaciji brezbrižnosti. Gre za stisko, s katero se kristjani moramo soočiti.

Ko se Božje ljudstvo spreobrne k njegovi ljubezni, najde odgovore na vprašanja, ki mu jih zgodovina vedno znova zastavlja.   Ravnodušnost do bližnjih in do Boga je resnična preizkušnja tudi za nas kristjane, zato moramo v vsakem postu slišati krik prerokov, ki so povzdigovali glas in nas tako prebujali. Bog ni brezbrižen do sveta, ampak ga ljubi do te mere, da pošlje svojega Sina za odrešenje vsakega človeka. V učlovečenju, zemeljskem življenju, smrti in vstajenju se dokončno odpirajo vrata med Bogom in človekom, med nebom in zemljo. Cerkev je z oznanjevanjem Božje besede, obhajanjem zakramentov in pričevanjem vere, ki se uresničuje v dobrodelnosti, kakor roka, ki vrata drži odprta. Toda svet teži k temu, da se zapre vase in zapre tista vrata, skozi katera Bog vstopa v svet in svet vanj. Tako roka, ki je Cerkev, ne sme biti nikoli presenečena, če je odrinjena, stisnjena in poškodovana.

Božje ljudstvo potrebuje prenovo, da ne bi postalo brezbrižno, da se ne bi zaprlo samo vase. Predlagam tri korake, o katerih premišljujemo na poti prenove.

Najprej se v molitvi pridružimo nebeški Cerkvi. Ko zemeljska Cerkev moli, se vzpostavi občestvo vzajemne pomoči in dobrega, ki pride do Božjega obličja.

Na drugi strani je potrpežljivo pričevanje Njega, ki hoče vse in vsakega privesti do Očeta. Ljubezen ne more zamolčati poslanstva. Cerkev Jezusu Kristusu sledi na njegovi poti, da bi dosegla vsakega človeka, do skrajnih meja sveta.

Na tretjem mestu pa je trpljenje bližnjih, ki predstavlja nenehni klic k spreobrnitvi, saj me morajo potrebe mojega brata opominjati na krhkost mojega življenja, moje odvisnosti od Boga in drugih bratov.

 

Pripravil: Ervin Mozetič