Papež Frančišek o očetovstvu sv. Jožefa

Objavljeno: 18. 03. 2021

|

Papež Frančišek o <strong>očetovstvu</strong><em> sv. Jožefa</em>

Papež Frančišek se je srečal s skupnostjo Papeškega belgijskega kolegija, ki letos praznuje 175. obletnico ustanovitve. V središče govora je postavil lik sv. Jožefa, ki je zavetnik kolegija, ter potezo očetovstva, kar je osnovna tema apostolskega pisma Patris corde, ki ga je papež napisal ob 150. obletnici razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve. Duhovnike je spodbudil, naj se pri sv. Jožefu »učijo umetnosti očetovstva«.

Oče, ki sprejema

Sv. Jožef je oče, ki sprejema. Sprejel je namreč Marijo in Jezusa, nevesto in otroka, ki sta bila precej drugačna od predstave o družinskem življenju, ki bi si ga on želel, a ju je zato še bolj varoval in ljubil. »Jožef ni iskal razlage za presenetljivo in skrivnostno realnost, pred katero se je znašel, a jo je sprejel z vero in jo ljubil takšno, kot je bila.« In v tem smislu je po papeževih besedah sv. Jožef »učitelj duhovnega življenja in razločevanja«. Kličemo ga lahko, da bi se osvobodili pasti pretiranega premišljevanja, v katerih se včasih izgubimo, in kažejo na »našo tendenco, da bi ‘zagrabili’ in ‘obvladali’ to, kar se nam zgodi, namesto da bi najprej sprejeli tako, kot je«.

Konkreten primer, ki ga navede papež Frančišek, je duhovnik, ki pride v novo župnijo: »Tista skupnost obstaja pred njim, ima svojo zgodovino, sestavljeno iz veselja in ran, bogastva in malih nesrečnosti, ki se je ne sme zanemariti v imenu idej in pastoralnih načrtov, ki se jih hoče hitro izvesti. To je nevarnost, v katero lahko pademo. Novi župnik mora najprej ljubiti skupnost, gratis, samo zato, ker je k njej poslan; in ko jo ljubi, jo bo počasi spoznal do globine in bo lahko prispeval, da se poda na nove poti.«

Oče, ki varuje

Sv. Jožef je oče, ki varuje. Biti varuh je temeljni del njegove poklicanosti in njegovega poslanstva. »Varovati – tako za Jožefa kot za vsakega duhovnika, ki se pri njem navdihuje za svoje lastno očetovstvo – pomeni nežno ljubiti tiste, ki so nam zaupani, najprej misliti na njihovo dobro in njihovo srečo, z diskretnostjo in vztrajno velikodušnostjo. Varovati je notranja drža, ki pomeni, da drugih nikoli ne izgubimo izpred oči, sproti ovrednotiti, kdaj se umakniti in kdaj se približati, a vedno ohranjati čuječe srce, ki je pozorno in ki moli.«

Pastirjeva drža

Papež Frančišek izpostavi, da je to »drža pastirja, ki nikoli ne zapusti svoje črede, ampak se pred njo postavi v drugačen položaj na osnovi konkretnih potreb tistega trenutka: spredaj, da odpira pot, med njimi, da spodbuja, zadaj, da pobira zadnje. K temu je poklican duhovnik v odnosu s skupnostjo, ki mu je zaupana, da je pozoren varuh, pripravljen, da se spremeni glede na situacijo; ni ‘monoliten’, tog in kakor v mavcu pri načinu izvajanja svoje službe, četudi po sebi dobrem, a brez sposobnosti, da bi sprejel spremembe in potrebe skupnosti.«

Pastir ljubi in pozna svojo čredo

Ko pa pastir ljubi in pozna svojo čredo, zna postati služabnik vseh in postati vse za vse, da bi za vsako ceno rešil vsakega. »V središče ne postavlja sebe in svojih idej, ampak dobro tistega, ki ga je poklican varovati, pri čemer se izogiba nasprotnim skušnjavam gospodovanja in malomarnosti.«

Oče, ki sanja

Ob koncu papež pokaže na še eno Jožefovo potezo: »Sv. Jožef je oče, ki sanja. Ni ‘sanjač’ v smislu, da ima glavo med oblaki in je odklopljen od stvarnosti, ampak je človek, ki gleda onkraj tega, kar vidi: s preroškim pogledom, zmožnim prepoznati Božji načrt tam, kjer drugi ne vidijo ničesar, in ima tako jasen cilj, h kateremu je usmerjen. Sv. Jožef namreč v Mariji in Jezusu ni videl samo mlade neveste in otroka: v njiju je vedno videl Božje delovanje, Božjo navzočnost.« Jožef je torej gledal onkraj svojih dolžnosti družinskega očeta in raje bolj veroval Bogu kot svojim dvomom ter se mu daroval kot sredstvo za uresničitev večjega načrta.

Znati sanjati skupnost

Enako je pomembno, da duhovniki znajo »sanjati skupnost, ki se jo ljubi, da se ne bi omejili na ohranitev obstoječega – ohranjati in varovati nista sinonima!« poudari Frančišek in doda, da morajo biti pripravljeni začeti pri konkretni zgodbi oseb, da bi tako pospešili spreobrnjenje in prenovo v misijonarskem smislu, ter dali rast skupnosti na poti, ki je sestavljena iz učencev, vodenih s Svetim duhom in spodbujenih z Božjo ljubeznijo.

 


Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.

Povej naprej.