Papež o velikonočnem tridnevju: Kristusov križ je kakor svetilnik, je znamenje upanja

Kristusov križ je znamenje upanja, ki ne razočara, je kakor svetilnik, ki kaže pot v pristanišče. V odrešenjskem načrtu Boga ni izgubljena niti ena solza, je dejal papež med današnjo katehezo, ko je govoril o velikonočnem tridnevju.

Papež Frančišek je današnjo katehezo med splošno avdienco, ki je tudi v velikem tednu potekala v knjižnici apostolske palače, namenil velikonočnemu tridnevju. Kot je izpostavil, nam Vstali daje gotovost, da dobro vedno zmaga nad zlom in življenje vedno premaga smrt. Letos veliko noč ponovno obhajamo sredi pandemije. A v trpečih situacijah je Kristusov križ kakor svetilnik, ki kaže pot v pristanišče ladjam, ki so sredi nevihte še vedno na odprtem morju. Kristusov križ je znamenje upanja, ki ne razočara, je izpostavil sveti oče in dodal, da niti ena solza ni izgubljena v odrešenjskem načrtu Boga.

»Glej, moj služabnik bo imel uspeh, povzpel se bo in povzdignil in bo silno vzvišen. Kakor so se številni zgražali nad njim, ker je bil njegov obraz tako nečloveško iznakažen in njegova postava ni bila več podobna človeški, tako bo presenetil številne narode, kralji si bodo zatisnili usta pred njim. Tisti, ki jim ni bil oznanjen, bodo videli, tisti, ki niso slišali, bodo razumeli.« Iz 52, 13-15

 

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Že potopljeni v duhovno ozračje velikega tedna, se nahajamo pred vigilijo velikonočnega tridnevja. Od jutri pa do nedelje bomo živeli osrednje dneve bogoslužnega leta ter obhajali skrivnost Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja. To skrivnost živimo vsakokrat, ko obhajamo evharistijo: ko gremo k maši, ne gremo samo molit. Gremo, da bi obnovili to skrivnost, velikonočno skrivnost. Pomembno je, da tega ne pozabimo. Je kakor če bi šli na Kalvarijo, da bi obnovili, ponovili velikonočno skrivnost.

Ko bomo na veliki četrtek zvečer vstopili v velikonočno tridnevje, bomo pri maši in Coena Domini, torej maši, pri kateri se spominjamo zadnje večerje, podoživeli, kar se je takrat zgodilo. To je večer, ko je Kristus svojim učencem zapustil oporoko svoje ljubezni v evharistiji, a ne kot navadnega spomina, ampak kot memorial (daritveni spomin), kot svojo trajno navzočnost. V tem zakramentu je Jezus, ki je velikonočno jagnje, žrtveno daritev zamenjal s sabo: njegovo Telo in njegova Kri nam dajeta odrešitev od suženjstva greha in smrti. Tam je odrešitev od vsakega suženjstva. To je večer, ko nam Jezus pravi, naj se ljubimo tako, da postanemo služabniki drug drugemu, kakor je storil On sam, ko je svojim učencem umil noge. Dejanje, ki napoveduje krvavo daritev na križu – bilo je to darovanje služenja vsem nam, kajti s tistim služenjem svoje žrtve nas je vse odrešil. In dejansko bo Učitelj in Gospod umrl naslednji dan, ne da bi očistil noge, ampak srca in celotno življenje svojih učencev.

Veliki petek je dan spokornosti, posta in molitve. S pomočjo Svetega pisma in bogoslužnih molitev bomo kakor zbrani na Kalvariji, da bi se spomnili trpljenja in odrešenjske smrti Jezusa Kristusa. V moči obreda bogoslužnega opravila bomo počastili križ. S počastitvijo križa bomo podoživeli pot nedolžnega Jagnjeta, ki je bilo žrtvovano za naše odrešenje. V mislih in srcih bomo imeli trpljenje bolnih, revnih, odvrženih tega sveta; spomnili se bomo »žrtvovanih jagnjet«, ki so nedolžne žrtve vojne, diktatur, vsakodnevnega nasilja, splavov … Pred podobo križanega Boga bomo v molitvi prinesli mnoge, premnoge križane današnjega časa, ki lahko samo pri Njem dobijo tolažbo in smisel svojega trpljenja. Teh je danes veliko. Ne pozabimo križanih današnjega časa, ki so podobe križanega Jezusa, v njih je Jezus.

Odkar je Jezus vzel nase rane človeštva in sámo smrt, je Božja ljubezen namočila te naše puščave, razsvetlila našo temo. Kajti svet je v temi. Pomislimo na vse vojne, ki se odvijajo v tem trenutku; na vse otroke, ki umirajo od lakote, na otroke brez izobraževanja; na ljudstva, ki so v celoti uničena zaradi vojne in terorizma; na mnoge mnoge ljudi, ki potrebuje drogo, da bi se čutili malo bolje, na industrijo droge … to je magnet, to je puščava! Obstajajo majhni otoki Božjega ljudstva, tako kristjani kot pripadniki drugih verstev, ki v srcu ohranjajo željo, da bi bili boljši. Povejmo po resnici: na tej Kalvariji smrti v svojih učencih trpi Jezus.

Med svojim javnim delovanjem je Božji Sin polnih rok raztresal življenje, medtem ko je ozdravljal, odpuščal, obujal od mrtvih … Sedaj, v uri največje žrtve na križu, izpolnjuje delo, ki mu ga je zaupal Oče: vstopi v prepad trpljenja, da bi ga odrešil in spremenil. In da bi prav tako vsakega med nami odrešil moči teme, napuha, upiranja, da bi bili ljubljeni od Boga. To lahko stori samo Božja ljubezen. Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni, pravi apostol Peter (prim. 1 Pt 2,24), po njegovi smrti smo bili vsi mi ponovno rojeni. Zahvaljujoč Njemu, ki je bil zapuščen na križu, ni nihče nikoli več sam v temi smrti, nikoli. On je vedno ob nas. Treba je le odpreti srce in se mu pustiti videti.

Velika sobota je dan tišine, velike tišine po vsej zemlji; tišine, ki jo prvi učenci živijo v joku in izgubljenosti, pretreseni zaradi Jezusove sramotne smrti. Medtem ko Beseda molči, medtem ko je Življenje v grobu, so tisti, ki so v Njega upali, sredi težke preizkušnje, čutijo se sirote, morda tudi sirote brez Boga. Ta sobota je tudi Marijina dan: tudi ona jo živi v joku, a njeno srce je polno vere, polno upanja, polno ljubezni. Mati je sledila Sinu po poti trpljenja in je ostala ob vznožju križa s prebodenim srcem. A ko se zdi, da je vsega konec, ona bdi, bdi v pričakovanju in varuje upanje v obljubo Boga, ki obuja od mrtvih. Tako je v najtemnejši uri sveta postala Mati vernikov, Mati Cerkve in znamenje upanja. Njeno pričevanje in njeno posredovanje nas podpirata, ko križ postane za nas pretežak.

V popolno temo poznega večera velike sobote vdreta veselje in luč z obredi velikonočne vigilije in z radostnim petjem aleluje. To bo srečanje v veri z vstalim Kristusom in velikonočno veselje se bo podaljšalo na vseh naslednjih petdeset dni, vse do prihoda Svetega Duha. On, ki je bil križan, je vstal! Vsa vprašanja in negotovosti, omahovanja in strahovi so s tem razodetjem pregnani. Vstali nam daje gotovost, da dobro vedno zmaga nad zlom, da življenje vedno premaga smrt in naš konec ni spustiti se vedno nižje, iz žalosti v žalost, ampak dvigati se vse višje. Vstali je potrditev, da je Jezus imel v vsem prav: ko nam je obljubil življenje onkraj smrti in odpuščanje onkraj grehov. Učenci so dvomili, niso verjeli. Prva, ki je verovala in videla, je bila Marija Magdalena. Bila je apostolka vstajenja, ki je šla povedat, da je Jezusa videla živega, da jo je poklical po imenu. Zatem so ga videli še ostali učenci.

Pri tem bi se želel zaustaviti: straža, vojaki, ki so bili pred grobom, da ne bi prišli učenci in odnesli telesa, so ga videli, videli so ga živega in vstalega. Sovražniki so ga videli, potem pa so se pretvarjali, da ga niso. Zakaj? Ker so bili plačani. Tu je prava skrivnost tistega, kar je enkrat rekel Jezus: »Na svetu sta dva gospodarja, samo dva, ne več. Bog in denar. Kdor služi denarju, je proti Bogu.« Tukaj je denar tisti, ki spremeni stvarnost. Videli so čudež vstajenja, a so bili plačani, da so molčali. Pomislimo na mnoge moške in ženske kristjane, ki so bili plačali, da ne bi priznali v praksi Kristusovega vstajenja, in niso storili tistega, za kar jih je kot kristjane prosil Kristus.

Dragi bratje in sestre, tudi letos bomo živeli velikonočna obhajanja v kontekstu pandemije. V mnogih trpečih situacijah, še posebej ko jih trpijo osebe, družine in prebivalstvo, ki so že preizkušani z revščino, naravnimi nesrečami ali konflikti, je Kristusov križ kakor svetilnik, ki kaže pristanišče ladjam, ki so sredi nevihte še vedno na odprtem morju. Kristusov križ je znamenje upanja, ki ne razočara; in nam govori, da niti ena solza, niti en sam stok nista izgubljena v odrešenjskem načrtu Boga. Prosimo Gospoda, naj nam nakloni milost, da bi služili, priznali tega Gospoda in se ne pustili plačati, da bi ga pozabili.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican Media

Obj.: M. B.