Zgled sem vam dal

Temen prostor. Zaprta vrata in polna miza. Veselje pomešano z žalostjo, strahom in negotovostjo. Jezus in učenci – Bog in ljudje.

Predstavljam si, da sem tudi jaz z Jezusom v istem prostoru. Z Njim in učenci sedim za mizo. Jezus, ki se je ponižal do te mere, da se je učlovečil in rodil v štali, mi izkaže ljubezen do konca. Skloni se predme in mi umije noge. Zavedam se, da tega nisem vredna, Jezus pa mi izroča zapoved ljubezni. Zaupa mi svojo oporoko. Strah me je, ker ne vem, kaj to pomeni. A On mi daje nalogo in želi, da jo opravim. On služi meni in mi daje zgled, kako moram jaz služiti drugim. Daje mi zgled ljubezni do konca.

Pri zadnji večerji Jezus učencem umije noge. Noge so gostom navadno umivali sužnji, Jezus pa učence s tem dejanjem uči služenja in ponižnosti. Umivanje nog predstavlja povabilo k ljubezni do bližnjega v nesebičnem služenju.

Pred trpljenjem, ko se Jezus poslavlja, učencem kot bistveno navodilo, kot nekaj, po čemer se bodo ločili od sveta, izroča zapoved ljubezni. Sama to vidim kot veliko odgovornost, naloga res ni preprosta. Si kdaj pomislil, da bi umil noge nekomu, s katerim sta že dolgo v slabših odnosih? Bi se lahko spustil tako nizko in opravil strežniško delo? Težko je pasti pred nekom na kolena in mu umiti noge. Če se zmorem skloniti pred sočlovekom, se tako ponižati, da pred njim pokleknem in mu umijem nogo, vzamem Jezusov zgled zares. Tako ima moja ljubezen res velik doseg.

Priznam, meni bi bilo težko, čeprav sama sebe tu vidim bolj v vlogi apostola Petra, ki pravi: »Gospod, ti mi noge umivaš?« (Jn 13, 6). Ne vem, če bi lahko nekomu dovolila, da mi umije noge … Ni torej vse v ponižnosti, ampak je potrebno tudi sprejemanje tega, da se nekdo pred menoj poniža. Ko enkrat sprejmem Jezusovo umivanje nog, tedaj me lahko Njegova odrešenjska ljubezen preoblikuje. Takrat lahko občutim dolžnost in željo, da Ga posnemam.

Jezus želi, da Ga posnemam, da delam tako kot On. Pri zadnji večerji namreč učencem naroča: »To delajte v moj spomin!« Zakaj?

No, verjetno ne le zato, da bi se le ohranil spomin Nanj. V teh besedah vidim dve naročili. Najpomembnejše se mi zdi, da nam Jezus s temi besedami naroča, naj delamo to, kar dela On. Naj se darujemo, kot se On daruje v sveti evharistiji in kot se bo naslednji dan na križu. In kot je to že nakazal pri umivanju nog. Pravi namreč: »Zgled sem vam dal …« (Jn 13,15). Na nas pa ostane, da to delamo v Njegov spomin.

Drugo naročilo, ki ga vidim, pa je postavitev samega obreda evharistične daritve. Tako kot sem jaz naredil, delajte tudi vi. In zdi se mi res neverjetno, da po dva tisoč letih še vedno uporabljamo iste besede posvetitve in se udeležujemo iste zadnje večerje ter doživljamo eno in edino Jezusovo daritev na križu, ki jo je opravil pred dva tisoč leti.

Kaj pa je pri tem moja naloga poleg tega, da se tudi jaz darujem za druge in jim odpuščam? Navsezadnje v evharistiji prejemam živega Jezusa – takrat lahko resnično začutim, da sva v istem prostoru, da sva eno. Tu se Jezus ponovno poniža, tako kot že ob rojstvu, ob umivanju nog in na križu, da Ga lahko sprejmem v svoje srce.

Na koncu je odločitev moja. Sprejemam Njegovo daritev ali se zanjo ne zmenim? Sprejemam Njegovo ljubezen in žrtev? Jezus mi v vsem daje zgled, moja pa je izbira, ali Mu bom sledila ali ne. Ni mi treba biti popolna, daleč od tega. Potrebujem samo voljo, željo in trud. In to, da rečem: »DA, Jezus, Ti si prava pot, Tebi bom sledil/-a!«

Besedilo: Petra Skubic

Prispevek je bil objavljen v okviru akcije Deli Jezusa v postu 2018.

Uredila: Mojca Bertoncel