11. april: 2. velikonočna nedelja, nedelja Božjega usmiljenja

Danes je osmi dan po veliki noči in Janezov evangelij nam prinaša dve prikazovanji vstalega Jezusa apostolom zbranim v dvorani zadnje večerje, tisto na večer velike noči, ko Tomaža ni bilo in tisto, osem dni zatem, ko je bil Tomaž zraven. Prvič je Gospod učencem pokazal rane na svojem telesu ter dahnil vanje, rekoč: ‘Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam’. Z močjo Svetega Duha jim je tako izročil svoje poslanstvo.

Tisti večer pa ni bilo Tomaža, ki ni hotel verjeti pričevanju drugih. ‘Če ne bom videl in se ne bom dotaknil njegovih ran’, tako je rekel, ‘ne bom veroval’. Osem dni zatem, torej kakor danes, se je Jezus vrnil in se pojavil v sredi med svojimi ter se takoj obrnil na Tomaža s povabilom, naj se dotakne ran njegovih rok in strani. S tem je prišel naproti njegovi nevernosti, da bo lahko preko znamenj trpljenja v polnosti dosegel velikonočno vero, torej vero v Jezusovo vstajenje.

Tomaž je eden tistih, ki niso takoj zadovoljni, in išče, hoče osebno preveriti, imeti osebno izkušnjo. Po začetnem odporu in nemiru končno tudi on začne, čeprav s težavo verovati, vendarle pride do vere. Jezus ga potrpežljivo čaka in zadnjemu ‘prišleku’ osebno pomaga pri njegovih težavah in negotovostih.  Ob zveličavnem dotiku ran Vstalega Tomaž pokaže svojo rano, svoje brazgotine, svojo bolečino, svoje ponižanje, a v znamenju žebljev najde odločilno potrditev, da je bil ljubljen, pričakovan, razumljen. Stoji pred Mesijem, ki je poln miline, usmiljenja, nežnosti. To je tisti Gospod, ki ga je iskal v skritih globinah lastnega bitja, saj je vedno vedel, da je tako. Koliko od nas išče v globini svojega srca srečanje z Jezusom, s takšnim kot je: mil, usmiljen, nežen! Saj mi globoko v sebi vemo, da je takšen. Ko je ponovno našel stik z ljubečo in potrpežljivo Kristusovo usmiljenostjo, je Tomaž razumel globok pomen Njegovega vstajenja in v svoji notranjosti spremenjen, z vzklikom izpovedal svojo polno ter popolno vero v Njega: ‘Moj Gospod in moj Bog’. Lep, zelo lep je ta Tomažev vzklik.

On se je lahko ‘dotaknil’ velikonočne skrivnosti, ki v polnosti razodeva zveličavno Božjo ljubezen, bogato v usmiljenju.. Kakor Tomaž, smo tudi mi vsi na to drugo velikonočno nedeljo povabljeni v ranah Vstalega zreti Božje usmiljenje, ki gre onkraj vsake človeške omejenosti ter zasveti v temini zla in greha. ‘Obličje Usmiljenja je Jezus Kristus’. Ostanimo s pogledom na Njem, ki nas vedno išče, pričakuje, odpušča. Tako zelo je usmiljen, da se ne ustraši naše bede. V svojih ranah nas ozdravlja in odpušča vse naše grehe.

Nedelja božjega usmiljenja  je gotovo priložnost, da se ustavimo ob pomenu božjega usmiljenja. Skušajmo o njem razmišljati ob današnji božji besedi. Jezusovi učenci so zbrani za zaklenjenimi vrati. Čeprav se zdijo ob prebranem odlomku popolnoma pasivni, pa iz Apostolskih del vemo, da so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.  V molitvi so najbrž razmišljali o Jezusu in o svoji drži v dneh Njegovega trpljenja. Med njimi je bil tudi Tomaž in njemu podobni, ki so se borili s svojimi dvomi. Lahko sklepamo, da je to troje: molitev, premišljevanje lastne grešnosti in spopadanje z dvomi osnova za delovanje božjega usmiljenja. Poglejmo, kako božje usmiljenje v tem razpoloženju deluje:

Jezus stopi skozi zaprta vrata z neverjetno bližino in zaupanjem, ter razbija nezaupanje in tali strah. S svojo bližino prinaša vero v možnost novega življenja, novega začenjanja. Ve, da se bo v apostolih strah še ponavljal in jih zapiral pred svetom, a hoče odtajati strah, hoče podirati zidove nezaupanja in stopati z njimi v novo življenje. Božje usmiljenje prinaša novo upanje.

Božje usmiljenje deluje prek odpuščanja in vabi v odpuščanje. Bog vedno znova pozablja grehe, kakor pri izgubljenem sinu, ko se vrača, ne sprašuje, kaj je počel, tako tudi učencev ne sprašuje, zakaj se zaklepajo pred svetom. Čeprav učenci nimajo kaj odpustiti Jezusu, pa najbrž v sebi čutijo razočaranje, da jih je učitelj pustil same. Kako naj sprejmejo drugačen položaj, kot so ga predvidevali, če mu ne odpustijo in če sebi ne odpustijo svojega ravnanja. A šele v tem je njihov mir in sprava, ki jo lahko prinašajo drugim. Jezus jim odpušča in naroča, naj prinašajo odpuščanje. A odpuščanje ni mogoče iz lastne moči, odpuščanje je dar Svetega Duha. Zato Jezus učencem najprej podari Svetega Duha, da bi v Njegovi moči zmogli prinašati odpuščanje svetu.

Božje usmiljenje je podeljena izkušnja njegovih ran. Jezus pozna človeško naravo in ve, kako težko verjame bližnjemu. Zato Tomaža povabi, da se dotakne njegovih ran. To niso rane njegove zmage, to so rane njegovega ponižanja. Jezus mu pokaže rane, ki jih je prejel kot razbojnik, kot prevarant, kot upornik. Kako boleča izkušnja so njegove rane! Vendar Jezus ve, da je Tomažu lahko blizu le, če mu zaupa najintimnejše, kar ima – rane, ki mu jih je povzročil človek. Po razodevanju ran tvega, da bo ponovno zavržen. To je božje usmiljenje.

Zastonjski dar božjega usmiljenja pa je tudi mir. Trije koraki prinašajo trikraten mir: Po zaupni bližini reče: Mir vam bodi; Ko jim odpušča in jih vabi v odpuščanje, jim spet reče: Mir vam bodi; in ko vabi Tomaža, da se dotakne njegovih ran, spet reče: Mir vam bodi.

Čeprav Bog stopa med nas brez zahtev, v našo bližino ne bo mogel vstopiti, če se v stiski ne bomo ozirali proti zaprtim vratom. Zaupati mu moramo tudi takrat, ko ni videti, da bi bil živ med nami, ko ni videti da deluje. K temu nas vabi tudi napis pod sliko usmiljenega Jezusa: Jezus vate zaupam. Ko je razočaranje prehudo, je mogoče vstati le po dotiku ran Vstalega. Tudi za to so potrebna vztrajnost, pogum in milost.

Čeprav je božje usmiljenje brezmejno, Bog od nas pričakuje sodelovanje. Z božjo materjo Marijo moramo tudi mi, kakor učenci vztrajati v molitvi, dokler se nam Vstali Jezus ne približa. Hkrati z doživljanjem božjega usmiljenja, pa smo poklicani tudi mi, da božje usmiljenje prinašamo drugim, kar pomeni:

–          biti blizu tistim, ki se v obupu in brezciljnosti zapirajo vase,

–          odpuščati tistim, ki so nas ranili,

–          deliti izkušnje svojih ran s tistimi, ki bi radi začeli na novo, pa ne zmorejo.

Bog stopa med nas v vsakem stanju. Na nas ni, da ga srečamo, na nas je le, da po njem hrepenimo. Dati moramo ceno hrepenenjem, ne ostati znotraj svojih kalupov in svojih prepričanj, kako bi se moral Jezus približati in kaj bi moral storiti. On sam izbira pot do nas. Na nas tudi ni, da bi izbirali način pričevanja. On daje naloge, on nas pošilja v svet. Enim daje le, da vero ohranijo, drugi, da pasejo njegove ovce. Bodimo odprti, da bi ga srečevali na poteh našega življenja.

 

Pripravil: Ervin Mozetič