Sreda, 7. april: Kristus je vstal – pojdite v Galilejo
Evangelij predstavi pripoved žena, ki sta šli k Jezusovemu grobu in našli praznega ter sta videli angela, ki jima je naznanil, da je On vstal. In medtem ko sta tekli, da bi povedali novico učencem, srečata Jezusa samega, ki jima pravi: ‘Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo, tam me bodo videli’. Galileja je ‘obrobje’, kjer je Jezus začel svoje pridiganje in od tam se bo tudi začel širiti evangelij vstajenja, da bo oznanjen vsem in bo vsakdo mogel srečati Njega, Vstalega, v zgodovini navzočega in delujočega. Tudi danes je On tu z nami.
Sledeče oznanilo Cerkev ponavlja vse od prvega dne: Kristus je vstal! In v Njem smo po krstu tudi mi vstali, prešli smo iz smrti v življenje, iz sužnosti greha v svobodo ljubezni. To je torej blagovest, ki smo jo poklicani, spodbujeni s Svetim Duhom, prinašati drugim v kakršno koli okolje. Vera v Jezusovo vstajenje in upanje, ki nam ga je On prinesel, je najlepši dar, ki ga lahko in mora kristjan ponuditi drugim. Ne smemo se utruditi ponavljati vsem in vsakemu: Kristus je vstal! To ponavljamo z besedami, predvsem pa s pričevanjem življenja. Vesela novica vstajenja se mora namreč kazati na našem obrazu, v našem čutenju in drži, v načinu, kako ravnamo z drugimi.
Mi oznanjamo Kristusovo vstajenje takrat, ko njegova luč razsvetljuje temne trenutke našega bivanja in jo lahko delimo z drugimi: takrat ko se znamo smejati s tistim, ki se smeje in jokati s tistim, ki joka; ko hodimo ob tistem, ki je žalosten in ki je na tem, da obupa; ko pripovedujemo svojo izkušnjo vere tistemu, ki išče smisel in srečo. Z našo držo, pričevanjem, z življenjem, z vso dušo: Kristus je vstal!
Smo v velikonočni osmini, ki nas navdaja z veselim ozračjem vstajenja. Zanimivo je, da je v bogoslužju vseh osem dni osmine kot en dan, saj nam s tem pomaga vstopiti v skrivnost in se njena milost vtisne v naše srce in življenje. Velika noč je namreč dogodek, ki je prinesel korenito novost za vsakega človeka, za zgodovino in svet; saj gre za zmago nad smrtjo in je praznik prebujenja in oživitve. Pustimo torej, da vstajenje osvoji in preoblikuje naše bivanje.
Jezus je vstal in vedno znova vstaja med nami. Želi stopiti v naša življenja, želi, da bi ga spoznavali kot tisto novost, ki spreminja naše poglede, naša srca in dejanja. Novost, ki nas naredi žive kamne v njegovi zgradbi, ki je Cerkev. Papež večkrat poudarja, da nam želi Kristus vrniti meseno srce, ki bo čuteče, namesto otrdelega kamnitega srca.
Na poti spoznavanja in oznanjevanja vstalega Gospoda je več ovir. Današnji evangelij nam nakazuje dve:
Ženi sta s strahom ter velikim veseljem zapustili grob in stekli sporočit njegovim učencem. Vojaki so vzeli denar in storili, kakor so jih poučili.
Čustva so prva možna ovira, da bi stvari spoznali prav. Jezus nanje odgovori vedno z besedami: »Mir vam bodi!« ali pa: »Ne bojte se!« Če hočemo prav spoznati Vstalega, se moramo zavedati lastnih čutenj in doživljanj. Mir duha, mir srca in razuma je potreben za pravo spoznanje. Velikonočno veselje naj bo torej veselje v božjem miru. To veselje bo trajno in globoko.
Druga ovira, na katero nas opozarja današnji odlomek je osebni interes. Osebni interesi zameglijo še tako jasna znamenja in resnico potvarjajo. Kako malo je resnice v našem svetu, ker smo se prepustili voditi logiki tega ‘kar nam paše’ in ‘več resnic’. Le če se odpovemo sebi in želimo vedno in povsod videti in oznanjati, kar je resnično in božje, bomo pravi vstajenjski kristjani, žive priče Vstalega.
Prosimo Gospoda, da nam pomaga pri očiščevanju naših src vsega, kar nas ovira, da bi ga prepoznavali na poteh življenja. Naj očisti naša čustva, naše želje in razum in ponavljajmo v svojem življenju in s svojim življenjem: Kristus je vstal!
Pripravil: Ervin Mozetič