Nedelja, 18. april: Vi ste priča

Vprašal sem se, priča česa naj bi bili učenci in o čem naj bi pričali mi danes. Najprej se v meni zbudi želja, da bi bil priča nečesa navdušujočega. To bi bili čudeži, izredni dogodki, izredna moč ipd. o katerih bi lahko pričeval. Seveda lahko v poglobljenem pogledu vidimo tudi kaj takega v svojem življenju ali okrog sebe. Vendar, če si priznam, bi mi bilo ljubše pričevati o stvareh, ki so očitne in zbujajo same po sebi navdušenje. Ko sem tako razmišljal, sem pogledal, o čem pravzaprav Jezus govori učencem, ko jih pošilja v svet kot priče. V evangeliju beremo takole: Rekel jim je: Tako je pisano in tako je bilo treba Kristusu trpeti in vstati tretji dan od mrtvih in v njegovem imenu oznaniti pokoro ter odpuščanje grehov med vsemi narodi, začenši v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.« (Lk 24,47-48). Kaj je tu izrednega za oči? Dejstvo, da je Jezus trpel, je bilo za Jude pohujšanje, Grkom nespamet, kot pravi apostol Pavel. Vstajenje je mogoče sprejeti le v luči vere. Spet ni senzacije. Ko govorimo o spreobrnjenju in odpuščanju grehov, pa nismo posebej zanimivi, saj izzivamo v ljudeh občutek, da je nekaj narobe in je potrebno popravljati. Seveda je novica o odpuščanju grehov lepa, a pred tem zahteva napor priznanja.

Senzacije torej ne bo! je bila moja prva ugotovitev. Jezus ne vabi, naj govorimo o čudežih, ki jih je počel, ampak o novem življenju, ki ga prinaša. Točke novega življenja, ki so strnjene v en sam stavek, pa so pravzaprav zelo aktualne. Poglejmo jih.

Trpljenje   

Trpljenja nihče ne sprejme rad. Jezus pa nam prinaša nov pogled nanj. Trpljenje ni obup, ni za smrt, ampak za novo življenje. Brez trpljenja ni pravega življenja, ni vstajenja.

Vstajenje    

Vstajenje za Jezusa ni senzacija, ampak skrivnost življenja v Bogu. Kakor se je on sam moral izročiti v roke Očetu, da ga je obudil od mrtvih, se moramo tudi mi izročati Bogu, da bi po njem vstajali v novo življenje.

Spreobrnjenje 

Kako pomembno je spoznanje o naši grešnosti in potrebi po neprestanem spreobračanju. Če hočemo rasti, se moramo neprestano spreobračati. Prav spreobračanje nam omogoča žive odnose med seboj in z Bogom.

Koliko krat tudi mi čutimo potrebo po spremembi, ki bi obsegala našo celotno osebnost! Koliko krat si pravimo, da moramo spremeniti življenje, da tako ne moremo več naprej, da na ta način, moje življenje ne bo dalo sadov, ne bo koristno življenje in ne bom srečen. A Jezus je ob nas z iztegnjeno roko in nam pravi: ‘Pridi, pridi z mano. Jaz ti bom spremenil srce, spremenil ti bom življenje in te naredil srečnega.’ Jezus je z nami, vabi nas, naj spremenimo svoje življenje. On je tisti, ki s Svetim Duhom seje ta nemir, da bi spremenili življenje in bili nekoliko boljši. Sledimo torej Gospodovemu povabilu in se ne upirajmo, kajti samo, če se odpremo njegovemu usmiljenju, bomo našli resnično življenje in resnično veselje. Samo na stežaj moramo odpreti vrata in On bo storil vse ostalo. Vse bo naredil, a mi moramo na stežaj odpreti srce, da nas bo lahko ozdravil in povedel naprej. Zagotavljam vam, da bomo srečnejši.

Odpuščanje     

Ko bi si lažje odpuščali, bi živeli veliko bolj v miru. Kako zelo smo potrebni zavesti, da moramo svojo grešnost sprejeti in sprejeti tudi božje odpuščanje, ter odpuščati sebi in bližnjim.

Nič senzacionalnega torej, pa vendar lepo, zelo vsakdanje pa vendar tako potrebno. Bodimo priče, da Jezus prinaša med nas novo življenje. Življenje, ki raste tiho, kakor bilka, a vendar prinaša zelo drugačne sadove, kakor življenje brez Njega.

 

Pripravil: Ervin Mozetič