Člani ŽPS in ustvarjanje ozračja v župniji za rast novih duhovnih poklicev

V tednu molitve za duhovne poklice, ki ga bomo obhajali od 18. do 25. aprila, nam bo pri delu v župnijskih skupinah v pomoč Knjižica: Teden molitve za duhovne poklice. 

Za pogovor članov ŽPS o ustvarjanju ozračja v župniji za rast novih duhovnih poklicev pa smo pripravili naslednji prispevek.

 

Kljub nenehnemu govorjenju o pomanjkanju poklicev, pri čemer običajno mislimo na pomanjkanje duhovniških in redovniških poklicev, nam v Cerkvi pravzaprav manjka razločevanja poklicanosti. Upadanja števila kandidatov za duhovništvo, posvečeno življenje in druge oblike krščanskega pričevanja in služenja, bi bilo hitro konec, če bi vsi katoličani opravili razločevanje, sprejeli svoje edinstveno, nezamenljivo poslanstvo in živeli svojo osebno poklicanost.

»Poklicanost k ljubezni v vsakdanjem življenju vsak konkretno uresničuje z nizom odločitev, ki se izražajo v izbiri stanu (zakon, duhovništvo, posvečeno življenje), poklica, oblike družbenega in civilnega udejstvovanja, življenjskega sloga, razpolaganja s časom in denarjem … Takšnim odločitvam se nihče ne more izogniti.«

Osebna poklicanost in razločevanje poklicanosti sta ključna za to, da bi vsi kristjani razumeli in sprejeli sebi lastno vlogo pri izvrševanju poslanstva Cerkve. Pri tem je pomembno naslednje.

Pri krstu vsi prejmemo, pri birmi pa potrdimo skupno krščansko poklicanost. Sodelovati pri Kristusovem odrešenjskem delu zelo posplošeno pomeni: »ljubiti Boga nad vse in mu služiti ter ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe in mu služiti« (prim. Lk 10,27).

Duhovniški stan, posvečeno življenje, krščanski zakon, samskost so življenjski stanovi. To so različne oblike krščanske poklicanosti, ki jih dolgoročno izbiramo in krojijo vse naše življenje. Krščanski življenjski stanovi se med seboj dopolnjujejo in bogatijo, ne tekmujejo.

Osebna poklicanost pa je edinstvena kombinacija odnosov, dolžnosti, priložnosti, prednosti in slabosti preko katerih se skupna krščanska poklicanost in življenjski stan konkretno izražata v življenju vsakega kristjana, ki se trudi razločiti, sprejeti in živeti Božjo voljo. To je posebna poklicanost, ki jo je Bog v svojem odrešenjskem načrtu namenil vsakemu od nas. Ali kot je dejal papež Janez Pavel II.: »Vsako življenje je poklicanost.«

Ko katoličani govorimo o poklicanosti, običajno mislimo na življenjski stan. Pravzaprav pri tem običajno mislimo na duhovništvo ali posvečeno življenje. Z enega zornega kota ni nič narobe, če o poklicanosti razmišljamo na ta način. Duhovništvo in redovništvo sta res življenjska stanova in za nekatere kristjane njihova poklicanost. Po drugi strani pa izključujoč poudarek na poklicanosti kot življenjskem stanu zgolj kot klicu v duhovništvo ali redovništvo lahko naredi veliko škode. Največja škoda je v tem, da tistim, ki niso poklicani v duhovništvo ali redovništvo, posreduje sporočilo: »Vi nimate poklicanosti«.

To je za nekatere slaba, za druge dobra novica, v obeh primerih pa ni spodbuda za to, da bi stopili na pot nadaljnjega razločevanja, sprejemanja in izpolnjevanja Božje volje. A dejstvo je: Vsak kristjan ima svojo poklicanost. Bog kliče vsakega člana Cerkve po imenu. V tej luči izziv ni vprašanje, ali imaš poklicanost ali ne, ampak prizadevanje za to, da najdeš odgovor na vprašanje, kakšna tvoja poklicanost je. Če bo več katoličanov razmišljalo o svoji osebni poklicanosti, jih bo veliko več lahko ugotovilo, da so poklicani v duhovništvo ali posvečeno življenje. Naloga vsakega kristjana je, da prepozna Božjo voljo zase, jo sprejme in živi.[1]

 

Za razmislek

Kako za spodbude k prepoznavanju poklicanosti skrbimo v naši župniji oz. v naših župnijskih skupinah?

Na katere načine v skupinah, ki delujejo v naši župniji, kristjanom vseh starosti pomagamo prepoznavati njihove darove, sposobnosti in razločevati njihovo poklicanost?

Kako smo na oboje pozorni pri župnijski katehezi in v župnijskih skupinah?

Smo v župnijskih skupinah dostopni oz. odprti za novince, znamo prepuščati tudi pomembnejše zadolžitve mlajšim, jim povemo, da cenimo njihov prispevek?

Se trudimo v župnijske dejavnosti, skupine dejavno vključiti čim več župljanov? Vabimo k sodelovanju tudi tiste, ki so se v župnijo šele nedavno priselili ali se držijo bolj ob strani? Znamo tudi od župnije bolj oddaljene posameznike v dobrobit naše župnije prositi za kakšno uslugo glede na poklic, znanje, ki ga imajo, jih potrditi v njihovem delu, se jim zahvaliti, jih povabiti k župnijskim srečanjem, župnijskim skupinam, sveti maši?

Se laiki, duhovniki in redovniki zavedamo, da poleg molitve za duhovne poklice mlade, ki razmišljajo o svoji poklicanosti, najbolj nagovarja naš zgled, način, kako mi živimo svojo vero? Kako s slednjim nagovarjamo pozitivno/negativno, vabimo oz. odbijamo?

 

 

[1] Prim. R. Shaw, What Vocation Shortage? v: The Vocations of the Laity, C21 Resources (2010), Boston College, Boston 2010.

 

---

Besedilo: Mojca Bertoncel, Škofijski urad za laike

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.