Tretja velikonočna nedelja: Nov dih življenja

Vstali je točen! Vedno. Človek pa zamuja, kot ti zapisi, ki so ostali na cvetni nedelji. In vendar je vesela novica ravno v tem, da je Bog 100% in ne zataji ter ne neha prihajati v naša življenja tako,  kakor je prihajal v življenja svojih apostolov.

Prihaja pa kot tujec, ki se ga ne da vedno prepoznati. Prihaja kot nekdo, ki ustraši, ker je drugačen od naših predstav. To so doživeli učenci na morju (Jn 6,16-21), to so doživeli učenci po vstajenju, kar opisuje tudi današnji evangelij: “Vznemirili so se in obšel jih je strah.”

Vstali vznemirja! Nujno, če ne ne bi bil Vstali. Vznemirja, ker ruši zakonitosti tega sveta in naših možganov, ruši naše ideje o tem, kakšno podobo bi morale stvari in ljudje imeti ter tako nenehno vdira s svojimi presenečenji. To je počel že v času svojega zemeljskega življenja. Dokler ga niso voditelji, ogroženi pred tem neobvladljivim Bogom, sklenili umoriti, pri tem pa niti za trenutek pomislili, da jih šele v smrti čaka največje presenečenje Boga – vstajenje!

Bog je torej točen, zvest, 100% in vznemirljivo šokanten. Pred nas nezadržno prihaja z vprašanjem po veri v vstajenje. Ali res verujemo v vstajenje? To je merilec naše vere in smisla krščanstva. Apostol Peter nam v prvem berilu to jasno prikaže: “Vi ste Svetega in Pravičnega zavrgli in si izprosili pomilostitev ubijalca, Začetnika življenja pa ste ubili. Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče.” Nemogoče je namreč, da bi začetnik Življenja ostal suženj smrti. Ta začetnik Življenja tudi danes prihaja v naše situacije smrti in tam, kjer človek vidi nemogoče, On odpira novost življenja. A potrebna je vera.

Štirideset dni se zato Vstali prikazuje učencem, da bi jih privadil na to novost vstajenja in s tem nove resničnosti za vse nas. Že prvi stavek današnjega Lukovega evangelija pa prikaže, katera so znamenja, po katerih Vstali tudi danes živi med nami.

Prvo znamenje je skupnost. Učenca, ki sta pripovedovala, sta bila dva, pripovedovala pa sta drugim, kar pomeni, da so bili skupaj in živeli občestvo. To bo vedno prvo znamenje Vstalega tudi v današnjem svetu.

Učenca sta ga spoznala na poti. Biti na poti, živeti in sprejeti, da se Kristus razodeva med potjo, tj. medtem, ko živimo svoje obveznosti, je drugo znamenje Vstalega.

In spoznala sta ga po lomljenju kruha. Deliti to, kar imamo sami radi, bo vedno prstni odtis navzočnosti Kristusa. Sprejeti svoj kruh, življenje in milosti kot dar, ki ne pripadajo meni, ampak so mi dane za vse, je znamenje odrešenega človeka.

Pričujemo ga torej toliko kolikor mu postajamo podobni po teh znamenjih. Darovi, ki jih prinaša Vstali, pa so:

1) Dar miru in sprave. Ta ponavljajoči: “Mir vam bodi!”, ni katerikoli mir, ampak je mir Jagnjeta, ki je vzel nase vse krivde in ne obtožuje nikogar. Spoznanje, da nam je odpuščeno, je temelj vsakega miru, ki gre globlje od čutenj.

2) Dar ran. Kristus se da prepoznati po sledovih ran, učencem celo pokaže roke in noge, pokaže rane, mi pa delamo vse, da bi svoje rane skrili. Pred seboj, pred Bogom in pred svetom. Toda naše rane so že poveličane, ker niso več izolirane, boleče in same, temveč so po vstajenju že na Kristusovem telesu. Tam, v tej veliki skrivnosti, so že preoblikovane in zato dišijo.

3) Dar bližine. Vstali je stopil mednje, jih povabil, da se mu približajo, se ga dotaknejo in ker od veselja še niso verjeli in so se čudili, vzame ribo in jo poje. Nekaj, kar duh ne more. Kristus prinese v naše življenje ponovno možnost bližine, prinese zavest stalne navzočnosti Boga, ki ni več samo v templju ali na gori Sinaj, temveč je za vedno poveličan v naši človeški naravi. Če pa je Bog postal eno z nami, smo tudi mi poklicani ponovno vstopiti v lepoto bližine do drugega, ki je bila namenjena že v začetku sveta.

4) Dar celovitosti in Besede. Kristus začne učencem razodevati postavo, preroke in psalme. Med zapisanim in konkretnostjo ni več razkoraka, ki ga je sprožil greh in zahodna kultura, temveč je ponovno vse eno. Vse dobi smisel in vsak posamičen stavek postane zaključena enota.

Odpre jim um, da so umevali Pisma in tako Beseda naenkrat postane eno s konkretnostjo Kristusa. Vstali ozdravlja naš um, ki drobi, secira in ločuje, ter ga odpira za Resnico, ki je ena sama oseba. Zato ne more biti več ločitve med vero in življenjem, med Besedo in Osebo, med liturgijo in vsakdanjim življenjem, ampak vse postaja harmonična celota.

5) Dar poslanstva. Na koncu nas Vstali imenuje za priče vseh teh velikih skrivnosti vere in pošlje, da bi jih z znamenji občestva, poti in lomljenja kruha, ki nujno vključuje bližino, tudi oznanjali s svojim življenjem, kjer je potrebno, pa tudi z besedo.

Veliko nam je bilo dano, veliko lahko podarimo!

Vir: Blog Bom vrgla mreže

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.