Misli Benedikta XVI. za tretjo velikonočno nedeljo

Na tretjo velikonočno nedeljo bogoslužje ponovno postavlja v središče naše pozornosti skrivnost vstalega Kristusa. Zmagovalec nad zlom in smrtjo, začetnik življenja za naše grehe žrtvovan kot spravna žrtev, »se ne neha za nas darovati, in nas vedno zagovarja in brani. Na križu žrtvovan več ne umrje, temveč s poveličanimi ranami živi na veke« (Velikonočni hvalospev 3). Pustimo, da nas notranje razsvetli velikonočna svetloba, ki izhaja iz te velike skrivnosti ter za to prosimo z današnjim odpevom med psalmom: »Dvigni, Gospod nad nami svetlobo svojega obličja!« (Ps 4,7).

V evangeliju po Luku srečamo vstalega Jezusa, kako se prikaže zbranim učencem (prim. Lk 24,36), ki so nezaupljivi in prestrašeni mislili, da je prikazen. Romano Guardini je zapisal: ‘Gospod se je spremenil. Ne živi več tako, kot je živel prej. Njegovega bivanja… ne moremo razumeti. Pa vendar je telesno… saj vsebuje vse njegovo dosedanje življenje in usodo, preko katere je moral iti, torej trpljenje in smrt. Vse je resničnost. Čeprav spremenjena, pa vendar je dotakljiva resničnost’. Ker vstajenje ni izbrisalo znamenj križanja, je Jezus svojim apostolom pokazal roke in noge. In da bi jih prepričal, jih je prosil, naj mu dajo kaj jesti. Tako so mu učenci ‘ponudili kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel’ (Lk 24,42-43).  Sveti Gregor Veliki razlaga, da ‘na ognju pečena riba pomeni trpljenje Jezusa, Srednika med Bogom in ljudmi. On se je namreč blagovolil potopiti v vode človeškega rodu. Sprejel je, da mu bo naša smrt zadrgnila zanko ter bo postavljen na ogenj, da bo prenašal bolečine v času trpljenja’.

Po zaslugi teh zelo nazornih znamenj so učenci prerasli začetne dvome in se odprli daru vere. Ta vera jim je omogočila razumeti, kar je bilo napisanega o Kristusu v ‘Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih’ (Lk 24,44). Beremo namreč, da jim je Jezus ‘odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: ‘Tako je pisano: Kristus bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo spreobrnjenje v odpuščanje grehov vsem narodom… Vi ste priče teh reči’ (Lk 24,45-48). Zveličar nam zagotavlja svojo resnično navzočnost med nami po Besedi in evharistiji. Kakor sta namreč emavška učenca prepoznala Jezusa po lomljenju kruha (prim. Lk 24,35), tako tudi mi srečamo Jezusa med obhajanjem evharistije. Sv. Tomaž Akvinski glede tega razlaga, da ‘je potrebno, kot pravi katoliška vera, priznati, da je celoten Kristus navzoč v tem zakramentu… ker božanstvo ni nikoli zapustilo telo, ki ga je prevzelo’ (S.Th. III, q. 76, a. 1).

Ko sveti Luka v današnjem evangeliju poroča o prikazovanjih vstalega Jezusa (24,35-48, ravno na začetku odlomka omenja, da sta dva učenca iz Emavsa, ki sta se v naglici vrnila v Jeruzalem, pripovedovala, kako sta Jezusa prepoznala po ‘lomljenju kruha’ (Lk 24,35). Kristusova učenca sta namreč dan po soboti, torej tretji dan po njegovi smrti, žalostna in potrta zapustila Jeruzalem ter se namenila v bližnjo vas imenovano Emavs. Na poti se jima je pridružil vstali Jezus, toda nista ga prepoznala. Ker sta bila potrta, jima je na podlagi Svetega pisma razlagal, kako je moral Mesija trpeti in umreti, da je prišel v svojo slavo. Nato je z njima vstopil v hišo, se usedel za mizo, blagoslovil kruh, ga razlomil… V tem trenutku sta ga prepoznala, toda on je izginil izpred njunih oči. Vsa začudena sta zrla v razlomljen kruh, novo znamenje njegove navzočnosti.

Medtem ko sta pripovedovala svojo nenavadno izkušnjo srečanja z Gospodom, je »On sam stopil mednje« (Lk 24,36). Zaradi nenadnega prikazanja so se vznemirili in obšel jih je takšen strah, da jim je moral Jezus, da bi jih pomiril ter v njih premagal vsako omahljivost in dvom, reči, naj se  ga dotaknejo, saj ni duh, ampak človek iz mesa in kosti in tudi naj mu dajo jesti. Ponovno, kot se je zgodilo z učencema v Emavsu, medtem ko je za mizo jedel s svojimi, se je vstali Kristus razodel učencem, jim pomagal razumeti Pisma ter brati zveličavne dogodke v luči velikonočne skrivnosti. »Mora se izpolniti vse, kar je zapisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih« (Lk 24,44). Povabil jih je zazreti se v prihodnost z besedami: »Tako je pisano: Kristus bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo spreobrnjenje v odpuščanje grehov vsem narodom« (Lk 24,47).

To isto izkušnjo podoživlja vsaka skupnost pri obhajanju evharistije, še posebej nedeljske. Evharistija je prednostni kraj, kjer Cerkev prepozna’začetnika življenja’ (prim Apd 3,15) in ‘lomljenje kruha’, kakor to imenujejo Apostolska dela. Med evharistijo po veri vstopimo v občestvo s Kristusom, ki je’oltar, žrtev in duhovnik obenem’ (Velikonočni hvalospev 5). Zbiramo se okoli Njega, da se spominjamo njegovih besed in dogodkov, ki so opisani v Svetem pismu ter podoživljamo njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. Ko obhajamo evharistijo smo v občestvu s spravno žrtvijo Kristusom, od katerega zajemamo odpuščanje in življenje. Kaj bi bilo naše krščansko življenje brez evharistije? Evharistija je nenehna in živa dediščina, ki nam jo je Gospod zapustil v zakramentu svojega Telesa in svoje Krvi. O njej moramo nenehno razmišljati in poglabljati, kakor je zatrdil častitljivi papež Pavel VI., da ‘bo lahko neusahljivo učinkovala vse dni našega umrljivega življenja’ (Insegnamenti, V (1967), str. 779).

Božja Mati naj nam pomaga, da bomo pozorno poslušali Gospodovo Besedo in se vredno približevali mizi evharistične daritve ter s tem postajali priče novega človeštva.

Vir: hozana.si

Foto: Unsplash

Obj.: M. B.