Četrta velikonočna nedelja se imenuje »nedelja dobrega pastirja«. Razlog za to najdemo v današnjem evangeljskem odlomku.

Podoba Kristusa Dobrega pastirja je osvojila srca kristjanov. Z njo je Kristus vstopil v svet umetnosti. Najstarejše podobe, ki jih najdemo v katakombah in na sarkofagih, ga predstavljajo v pastirskem oblačilu in z izgubljeno ovco okoli ramen.

Kot smo slišali, Jezus v evangeliju povzame to shemo o dobrem in hudobnem pastirju, toda z določeno novostjo: »Jaz,« pravi, »sem dobri pastir!« Božja obljuba je postala resničnost, ki presega sleherno pričakovanje. Kristus stori nekaj, česar noben pastir, pa naj bo še tako dober, ne bi bil pripravljen storiti: »Svoje življenje dam za ovce.«

Zame – in mislim, da za mnoge – besede o dobrem pastirju, ki poišče izgubljeno ovco, obveže ranjeno, utrujeno vzame v naročje, niso le lepa poezija, ampak življenjska izkušnja. Kolikokrat sem bil ranjen, ne le telesno, ampak v duši, pa ne po krivdi drugih, ampak po lastni krivdi, in sem občutil, kako me Kristus ljubeče sprejema, ozdravlja in spet postavi na noge! Evangelij o dobrem pastirju razumemo bolj, če ga živimo, kot pa če zgolj prisluhnemo razlagi …

Zdaj pa si privoščimo tudi kritičen premislek ob evangeliju o dobrem pastirju. Zakaj se je Jezus polastil te podobe, ki se zdi v človeški izkušnji tako kompromitirana? Zakaj sebe imenuje pastir, nas pa čredo? Ali ga ni strah, da bi nas s tem, ko nam pravi ovce, ranil, užalil v našem človeškem dostojanstvu in svobodi?

Dejstvo je, da človek danes ošabno zavrača vlogo ovce in idejo črede, hkrati pa je ves v njej. Eden izmed najbolj očitnih pojavov današnje družbe je pomasovljenje. Tisk, televizija, svetovni splet so »množična sredstva obveščanja«, pa ne le zato, ker obveščajo množice, ampak tudi, ker jih oblikujejo, ustvarjajo, pomasovljajo. Ne da bi se zavedali, se hlapčevsko pustimo voditi vsakovrstni manipulaciji in prikritemu prepričevanju. Drugi ustvarjajo modele blaginje in obnašanja, ideale in cilje napredka, in mi jim sledimo; plazimo se za njimi v strahu, da bi zaostali, tako močno odvisni od reklame. Jemo tisto, kar nam rečejo, oblačimo se, kakor nas učijo, govorimo, kakor slišimo govoriti – s slogani. Pri odločanju se večina ravna po načelu: »tako delajo vsi«.

Opazujte, kako se odvija življenje množic v sodobnih velemestih: to je žalostna podoba črede, ki hkrati zapušča svoja bivališča, se ob določenih urah v gneči preriva na avtobus ali podzemno železnico, zvečer pa se spet, kakor čreda – prazni v sebi in oropani svobode, vračajo v svoja prenočišča. Mi se zabavamo, kadar gledamo hitre posnetke ljudi, ki se begajoče, kakor lutke premikajo, a to je podoba nas samih, če bi se le pogledali z nekoliko globljim pogledom.

Jezus, dobri pastir, nam predlaga, da bi z njim zaživeli izkušnjo svobode. Pripadati njegovi čredi ne pomeni zapasti v pomasovljenje, ampak biti obvarovani. »Kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda«, pravi sv. Pavel. Tam se pojavi oseba s svojim neponovljivim bogastvom in s svojo resnično usodo.

Evangelij nam ne obljublja spremembe sedanje družbe »mase«; to ni njegova naloga in mu tega niti ni treba storiti. Pomaga pa nam, da tej družbi vdahnemo dušo ter tako omogoča, da tudi v njej posameznik in družba ohranita svoj nedotakljivi prostor svobode in zasebnosti. Merilo človeka, ki ga navdihuje Kristusova beseda, ni: »Tako delajo vsi«, ampak: »Tako je dobro delati.« In tukaj je prav, da se vidite vsi, ki ste vključeni pri pripravi praznovanja vašega zavetnika svetega Jurija, kot tudi tisti, ki ga praznujete. Hvaležen sem svetemu Juriju in Dobremu Pastirju, da oba naroda Slovenci in Italijani, dajete kraju in družbi dušo.

Jezus, dobri pastir in sveti Jurij, kot njegov posnemovalec ne ponižujeta naše osebnosti, ampak ji pomagata rasti; oba  nas delata bolj ljudi – osebe s svojo bližino in s svojo ljubeznijo; storita, da se iz nas rodi nova stvar, ki se zaveda in je močna, in s katero svet ne more več manipulirati ali pa jo ustrahovati, ker ni več pod njegovim vplivom.

Prva lastnost dobrega pastirja in svetega Jurija  je, da je strasten. Tako zelo strasten, da lahko svojim ljudem, svojemu ljudstvu, kakor Pavel, reče: ‘Ljubosumen sem na vas z Božjo ljubosumnostjo.’ To je tisto vedenje, ki ga imenujemo apostolska gorečnost. Ni mogoče biti pravi pastir brez tega notranjega ognja.

Druga lastnost je, da mora biti pastir človek, ki zna razločevati: Ve, da v življenju obstaja zapeljevanje. Oče laži je zapeljivec. Pastir ne. Pastir ljubi. Ljubi. V zgodovini zveličanja pogostokrat naletimo na oddaljitev od Boga, na nezvestobe Gospodu in malikovalstvo. Da zna razločevati, kje so nevarnosti in kje so milosti, kje je prava pot. To pomeni, da ovce spremlja vedno: v lepih in tudi težkih trenutkih, v trenutkih zapeljevanja. In jih s potrpežljivostjo vodi v stajo.

Tretja lastnost pastirja pa je sposobnost, da naznani. Apostol ne sme biti naiven: ‘Ah, saj je vse lepo, pojdimo dalje … Vse je lepo, praznujmo, vsi … Vse je dovoljeno. Pastir zna grajati s konkretnostjo.  Dobri pastir zna naznaniti zlo z imenom in priimkom.

Znati je torej treba naznaniti tudi tisto, kar je zoper tvoje življenje. S kompromisi se pritegne občudovanje in ljubezen vernikov, hkrati pa se dopušča vse.

Liberalizem nas je pripeljal do tega, da je glavni zakon: Početi, kar ti paše, je glavni strup za enost in edinost. Nemogoče je biti skupaj, ustvarjati eno občestvo, če vsak dela, kar mu paše. In tudi svoboda ni v tem, ampak v tem, da se svobodno odločimo za zvestobo Bogu, eni resnici in eni ljubezni.

Toliko se govori o sodelovanju, povezovanju, sožitju itd. A dejstvo je, da ni mogoče sodelovati, če vsak počne kar mu paše, če hočemo vsi biti prvi in najpomembnejši, če ima vsak svoj prav in je resnica v rokah močnejšega.

Težje je ohranjati spoštovanje, sodelovanje, vse tisto, kar je preseglo meje in generacije. Za kar smo se družno, v duhu človekoljubja in mirnega sobivanja, ki nimata predznaka Slovenec, Italijan, Hrvat ali katerokoli drugo nacionalnost, odločili, da so naši vodniki v prihodnost. In vesel sem, da ste se odločili za slednjo, težjo pot. Tudi takrat, ko je  hudo. Da ste zmogli razlike in različnosti pustiti ob strani, ker ste vedeli, da je rane razdeljenosti treba pozdraviti. Z dejanji odpuščanja, prijateljstva, sodelovanja in mirnega sobivanja. Če kaj, verjamem, da smo vsi danes tu zbrani, glasniki tega sporočila. Da ne samo obhajamo nek zgodovinski spomin, temveč gojimo vrednote spoštovanja in sobivanja!

Ko danes gledam na vse kar ste skupaj dosegli, čutim veselje in zavezo, da bo temu tako tudi v prihodnje.

Še enkrat, mogoče je živeti enost, če se zavedamo, da je ta le v eni resnici in eni ljubezni. Če je ustvarjalec edinosti Bog sam, če je voditelj naših načrtov on in ne mi. Če ima prvo vlogo vedno on.

 

Pripravil: Ervin Mozetič