Papež Frančišek: Svetost ni le za »strokovnjake božjega«

Na Katoliški univerzi v Avili je ob 50-letnici razglasitve Terezije Avilske za cerkveno učiteljico od 12. do 15. aprila potekal mednarodni kongres z naslovom »Izredna žena«. Udeležence je ob sklepu srečanja preko video sporočila nagovoril tudi papež Frančišek.

Pozdravljam udeležence univerzitetnega kongresa, s katerim se obeležuje 50. obletnica razglasitve Terezije Avilske za cerkveno učiteljico.

Izraz »izredna žena«, kot je naslov vašega srečanja, je uporabil sv. Pavel VI. Smo pred osebo, ki se je odlikovala po mnogih razsežnostih. Kljub temu ne smemo pozabiti, da njen priznan pomen v teh razsežnostih ni drugega kot posledica tega, kar je bilo zanjo pomembno: njeno srečanje z Gospodom, njena »prepričana prepričanost«, tako pravi sama, da bo vztrajala v združenosti z Njim preko molitve (prim. Sveta Terezija Jezusova, Pot popolnosti); njen trden sklep, da bo izpolnila poslanstvo, ki ji ga je zaupal Gospod, kateremu se je podarila s preprostostjo, ko mu je tistim preprostim jezikom, lahko bi rekli celo po kmečko, rekla: »Vaša sem, za Vas sem rojena, kaj Vi želite od mene?« (Sveta Terezija Jezusova, Vaša sem, za vas sem rojena, iz Poezije) Terezija Jezusova je izredna, najprej zato, ker je sveta. Njena poslušnost Duhu jo združuje s Kristusom in ostaja »vsa vneta od velike Božje ljubezni (prim. Sveta Terezija Jezusova, Lastni življenjepis). Z lepimi besedami izrazi svojo izkušnjo, ko pravi: »Vsa sem se njemu podarila / in na ta način sem se spremenila / da je moj Ljubljeni samo zame / in jaz sem za mojega Ljubljenega.« (Sveta Terezija Jezusova, Popolnoma sem se dala njemu, iz Poezije) Jezus je učil, da usta govorijo »iz preobilja srca.« (Lk 6,45) Smelost, ustvarjalnost in odličnost sv. Terezije kot reformatorke so sad Gospodove notranje prisotnosti.

Recimo, da »to, kar sedaj živimo, ni preprosto samo doba sprememb, ampak gre za spremembo dobe.« (Govor rimski kuriji ob božičnih voščilih, 21 december 2019) In v tem smislu so naši dnevi zelo podobni tistim iz 16. stoletja, ko je živela ta svetnica. Kakor tedaj, smo tudi sedaj mi kristjani poklicani k temu, da bi preko nas moč Svetega Duha še naprej prenavljala obličje zemlje (prim. Ps 104,30) v gotovosti, da so navsezadnje svetniki tisti, ki omogočajo, da gre svet naprej ter se približuje svojemu končnemu cilju.

Dobro je spomniti na poklicanost vseh k svetosti, o kateri je govoril drugi vatikanski koncil (prim. Lumen gentium, št. 39-42). »Vsi, ki verujejo v Kristusa, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, so poklicani k polnosti krščanskega življenja in k popolni ljubezni. S to svetostjo pa tudi v zemeljski družbi prispevajo k temu, da življenje postaja bolj človeško. Za dosego te popolnosti naj verniki uporabljajo moči, ki so jih prejeli po meri Kristusovega daru … da se bodo z vso velikodušnostjo posvečali Božji slavi in služenju bližnjemu.« Svetost ni le za nekatere »strokovnjake božjega«, ampak je poklicanost vseh vernikov. Združenost s Kristusom, ki jo mistiki kot je sv. Terezija doživljajo na poseben način kot čisto milost, prejmemo preko krsta. Svetniki nas spodbujajo in motivirajo, vendar pa niso tam zato, da bi jih poskušali dobesedno posnemati, svetosti se ne posnema, »saj bi nas to lahko celo oddaljilo od edinstvene in specifične poti, ki jo je Gospod prihranil za nas. Pomembno je, da vsak vernik prepozna svojo lastno pot.« (Gaudete et exultate, št. 11) Vsakdo izmed nas ima svojo pot svetosti, srečanja z Gospodom.

Dejansko je sama sv. Terezija svoje menihinje opozorila, da molitev ni za to, da bi doživeli izredne stvari, ampak da bi nas združila s Kristusom. In znamenje, da je ta združitev resnična, so dela dejavne ljubezni. »To je cilj molitve, hčere moje – pravi v knjigi Notranji grad –; zato je potreben duhovni zakon, da bi ustvarili vedno nova dela.« In prej je v isti knjigi opozorila: »Ko vidim duše, ki so vse tako zatopljene s tem, da se zavedajo molitve, ki jo imajo, in tako zbrane, ko so v njej, da se zdi, da se izogibajo temu, da bi storile vsak najmanjši gib in bi odvrnile misel iz strahu, da bi izgubile tisto malo okusa in pobožnosti, ki ga čutijo, sem prepričana, da še ne vedo, kako se pride do združitve. Mislijo, da je vse v tem, da se dela tako. Ne, sestra moja! Gospod želi dejanja. Želi, na primer, da te ne skrbi, da bi izgubila tisto pobožnost, ko bi tolažila bolno sestro, za katero vidiš, da bi ji bila lahko v uteho, s tem, da vzameš njeno trpljenje za svoje, da se postiš ti, če je potrebno, da bi dala njej jesti … V tem je resnična združitev z Božjo voljo!« (Sveta Terezija Jezusova, Notranji grad, 3. poglavje, št. 11) Skratka, »to, kar meri popolnost oseb, je njihova stopnja dejavne ljubezni, ne količina podatkov in znanja, ki jih lahko nakopičijo,« (Sveta Terezija Jezusova, Notranji grad, 3. poglavje, št. 11) ter druge podobne stvari.

Sveta Terezija nas uči, da je pot, ki jo je napravila za izredno ženo, pri kateri so se navdihovali skozi stoletja, pot molitve, odprta vsem tistim, ki se ponižno odprejo delovanju Svetega Duha v svojem življenju; in da je znamenje, da gremo naprej po tej poti, to, da smo vedno bolj ponižni, bolj pozorni na potrebe naših bratov, boljši otroci svetega Božjega ljudstva. Ta pot se ne odpre za tiste, ki se imajo za čiste in popolne, za katarce vseh časov, ampak za tiste, ki, zavedajoč se svojih grehov, odkrijejo lepoto Božjega usmiljenja, ki sprejema vse, odreši vse ter vse vabi k njegovemu prijateljstvu. Zanimivo je, da je zavedanje, da smo grešniki, tisto, ki odpre vrata poti svetosti. Sveta Terezija, ki se je imela za zelo »slabo in bedno«, prepozna, da je Božja dobrota »večja od vsega zla, ki ga lahko storimo … On pozabi, da smo mu bili nehvaležni … Njegove besede in celo to, kar je storil z menoj, spominjajo: prej sem se ga jaz naveličala žaliti kot pa da bi se mi On naveličal odpuščati.« (Sveta Terezija Jezusova, Lastni življenjepis, 19. poglavje, št. 15) Mi smo tisti, ki se prej naveličamo žaliti Boga, hoditi po čudnih poteh, kot pa da bi se nam Bog naveličal odpuščati. On se nikoli ne naveliča odpuščati. Mi se naveličamo prositi odpuščanja, tam je nevarnost. »On se nikoli ne naveliča podarjati, prav tako se njegovo usmiljenje ne more izčrpati: ne naveličajmo se ga prejemati,« (Sveta Terezija Jezusova, Lastni življenjepis, 19. poglavje, št. 15) s tem, da ponižno odpremo srce. Eden izmed njenih najljubših odlomkov iz Svetega pisma je bila prva vrstica Psalma 89, ki je na nek način postala njeno življenjsko geslo: »Gospodovo usmiljenje bom opeval na veke.«

Molitev je sv. Terezijo storila za izredno ženo, ustvarjalno in inovatorko. V molitvi je odkrila ideal bratstva, za katerega je želela, da bi postalo stvarnost v samostanih, ki jih je ustanovila: »Sestre morajo enako ljubiti druga drugo, biti morajo prijateljice vseh in si medsebojno pomagati.« (Sveta Terezija Jezusova, Pot popolnosti, 4. poglavje, št. 7) In ko jaz vidim »prepire« v kakšnem samostanu, znotraj samostana, ali »prepire« med samostani – »jaz pripadam temu«, »jaz pripadam tistemu«, »jaz razlagam tako«, »od Cerkve to sprejmem«, »tega ne sprejmem« … uboge menihinje so pozabile na ustanoviteljico, na to, kar jih je učila. V molitvi je čutila, da je vstali Kristus z njo ravnal kot z nevesto in prijateljico. Preko molitve se je odprla upanju.

In s to mislijo želim zaključiti ta pozdrav. Živimo, tako kot Terezija, cerkvena učiteljica, v »težkih časih«; v časih, ki nikakor niso lahki, ki potrebujejo »zveste Božje prijatelje« (prim. Sveta Terezija Jezusova, Lastni življenjepis, 4. poglavje, št. 7), močne prijatelje. Velika skušnjava je, da bi podlegli razočaranju, sprijaznjenosti, pogubnemu in neutemeljenemu predvidevanju, da bo šlo vse narobe. To je nerodoviten pesimizem, pesimizem oseb, ki niso sposobne dati življenja. Nekatere osebe, ki se bojijo takšnih misli, težijo k temu, da se zapirajo, zatekajo k drobnim stvarem. Spominjam se nekega samostana, kjer so se vse menihinje zatekale k drobnim stvarem. Samostan se je imenoval po sveti … ne bom povedal, po kateri svetnici … in je bil v nekem mestu, vendar pa so ga imenovali »samostan stvarca, stvarca, stvarca,« ker so bile vse zaprte v drobne stvari, kot zatočišče, v egoistične načrte, ki ne gradijo skupnosti, ampak jo uničujejo. Molitev pa nas odpira, omogoča nam, da okušamo, da je Bog velik, da je onkraj obzorja; da je Bog dober, da nas ljubi in da mu zgodovina ni ušla iz rok. Morda hodimo v »temni dolini« (Ps 23,4), a ne bojte se, če je Gospod z vami. On ne preneha hoditi ob nas in nas voditi k resničnemu cilju, po katerem vsi hrepenimo: večno življenje. Da bi imeli pogum delati velike stvari, ker vemo, da smo Božji ljubljenci. (prim. Sveta Terezija Jezusova, Lastni življenjepis, 10. poglavje, št. 6) In skupaj z Njim smo sposobni soočiti kakršenkoli izziv; v resnici je namreč le njegova družba tisto, kar želi naše srce, in to, kar nam omogoča polnost in veselje, za katero smo bili ustvarjeni. To je svetnica povzela v znani molitvi, za katero vas vabim, da jo pogosto molite:

Nič naj te ne vznemirja,

nič naj te ne plaši.

Vse mine,

le Bog se ne spremeni.

Potrpljenje

doseže vse.

Kdor ima Boga,

mu nič ne manjka:

samo Bog zadošča!

Naj vas Jezus blagoslovi, naj vas spremljata Devica Marija in sveti Jožef. In prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala.

Vir: Vatican News

Foto: Vatican News

Obj.: M. B.