Ponedeljek, 26. april: Vrata k ovcam

V evangeliju današnjega dne, se Jezus predstavi z dvema podobama, ki se medsebojno dopolnjujeta. S podobo pastirja in podobo vrat ovčje staje.

Čreda, ki smo mi vsi, ima za prebivališče stajo, ki služi tudi kot zavetišče, kjer ovce prebivajo in počivajo po utrudljivi poti. Staja ima ograjo, v kateri so vrata in je tam paznik. Čredi se približujejo različne osebe, je kdo, ki vstopi skozi vrata, je pa tudi kdo, ki vstopi drugod. Prvi je pastir, drugi je tujec, ki nima rad ovac in vstopa iz drugih razlogov. Jezus se poistoveti s prvim ter pokaže na svoj domač odnos do ovc, ki se izraža preko glasu, s katerim jih kliče, in ki ga one prepoznajo ter gredo za njim. Kliče jih, da bi jih popeljal ven, na sočne pašnike, kjer bodo našle dobro hrano.

Druga podoba s katero se Jezus predstavi, so ‘vrata k ovcam’. Pravi namreč: ‘Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, bo rešen’, torej bo imel življenje in ga bo imel v izobilju. Kristus, Dobri Pastir je postal vrata zveličanja za človeštvo, saj je daroval življenje za svoje ovce.

Jezus pravi: Jaz sem vrata. Kdor hoče resnično vstopiti v življenje, lahko to stori le tako, da sprejme Jezusa za osnovni princip svojega življenja. Vrata k polnosti življenja so odprta! Cerkev je poklicana, da oznanja Jezusa, ki nam omogoča življenje v obilju. To njeno oznanjevanje pa bo prepričljivo in za današnjega človeka vabljivo, če bo tudi sama ustvarjala tisti prostor, kjer ne bo strahu, ampak zavest, da nam življenje v skladu z zapovedmi in po Jezusovem zgledu zares omogoča, da imamo življenje v polnosti. Vsako ustrahovanje in nasilje mora iz Cerkve izginiti in se naseliti Kristusov mir. Ob evangeliju nam postane bolj jasno, čemu so potrebni duhovni poklici. Potrebni so, ker nam kažejo in omogočajo, da kot kristjani živimo življenje v obilju. Poslanstvo duhovnih poklicev je pričevati za življenje v polnosti in drugim omogočati, da tako življenje tudi dosegajo. Ta »duhovni poklic« moramo v sebi odkriti in negovati prav vsi. Potem bo med nami dovolj tistih, ki si bodo to izbrali za svoj edini življenjski poklic. To pa delamo tako, da po Jezusovem zgledu drugim služimo in zaradi prijateljstva z Jezusom živimo brez strahu. Noben duhovni poklic ni brez povezave s krščanskim občestvom, ampak iz njega izhaja in njemu služi. Zato je naša naloga, da to svoje prizadevanje za služenje in življenje brez strahu razširjamo tudi v svoje okolje.

Jezus, dobri Pastir in Vrata k ovcam je voditelj, katerega oblast se izraža v služenju, je voditelj, ki, da bi zapovedoval, daruje življenje in ne zahteva od drugih, da ga žrtvujejo. Takšnemu voditelju lahko zaupamo, kakor ovce, ki prisluhnejo glasu svojega pastirja, ker vedo, da se gre z njim na dobre in obilne pašnike. Dovolj je eno znamenje, en poziv in že mu sledijo, ubogajo, gredo za glasom tistega, ki jih vodi, in ob katerem čutijo prijateljsko, močno in hkrati nežno navzočnost, ki nakazuje, varuje, tolaži in zdravi.

Tako je Kristus za nas. Morda je to ena izkušnja krščanske razsežnosti, ki jo puščamo malo v senci, torej duhovna in čustvena razsežnost. Čutiti se povezani s posebno vezjo z Gospodom, kakor so ovce vezane na svojega pastirja. Včasih preveč racionaliziramo vero in tako tvegamo, da izgubimo zaznavanje pečata tistega glasu, glasu Jezusa, dobrega Pastirja, ki spodbuja in navdušuje. Kakor se je to zgodilo dvema učencema iz Emavsa, v katerima je gorelo srce, ko jima je Vstali med potjo govoril. To je čudovita izkušnja, čutiti se od Jezusa ljubljeni. Postavite si vprašanje: Se čutim od Jezusa ljubljen? Se čutim od Jezusa ljubljena? Za njega nismo nikoli tujci, temveč prijatelji in bratje. Pa vendar ni vedno lahko razločiti glasu dobrega Pastirja, bodite pozorni. Vedno je namreč nevarnost, da bi nas zmedel hrup številnih drugih glasov. Danes smo povabljeni, da se ne pustimo lažnim modrostim tega sveta odvrniti nas od Jezusa, ampak mu, Vstalemu, slediti, kot edinemu gotovemu voditelju, ki daje smisel našemu življenju.

Zato je prav da molimo, posebej za duhovniške poklice, da bi nam Gospod poslal dobrih pastirjev. Prosimo   tudi Devico Marijo, naj ona spremlja duhovnike. Marija naj tudi podpira s svojo pomočjo nje, ki jih je On poklical, da bodo pripravljeni in velikodušni v hoji za njegovim glasom.

 

Pripravil: Ervin Mozetič