Sreda 28. april: Kdor vidi mene, vidi Očeta

Očetje so ponosni na svoje sinove in matere na svoje hčere. V družbi radi govorijo o svojih otrocih in se postavljajo z njihovo modrostjo, sposobnostjo in pridnostjo. Žal se večkrat dogaja, da je treba veliko govoriti in prepričevati druge, ker je dejansko stanje daleč od pričakovanega. Največkrat so otroci vse kaj drugega od tega, kar govorijo njihovi starši. Eden od razlogov je ta, da so današnji otroci zelo premeteni igralci. Pred starši znajo krasno zaigrati pridne, nedolžne fantke in punčke, ko pa so daleč od doma, so velikokrat podobni nevzgojenim nasilnežem, ki ne pustijo nobene stvari na svojem mestu. Drugi razlog pa je ta, da je vzgoja na zatožni klopi: hiter tempo jemlje čas za razmišljanje in pogovor, zato je vzgoja bolj podobna gasilski cevi, ki jo vključimo, ko je treba pogasiti požar.

Je bilo tako tudi v Jezusovem primeru? Slišali smo Očetov stavek ob njegovem spremenjenju na gori: »Ta je moj Sin, moj izvoljenec, njega poslušajte!« Isti stavek je zapisan ob dveh Jezusovih ključnih dogodkih: njegovem krstu v Jordanu, ko se je razodel kot odrešenik in spremenjenju, ko je izbranim apostolom razodel, od kod prihaja njegova moč in poslanstvo.

Nebeški Oče le nekajkrat spregovori o svojem Sinu, a stavki, ki so zapisani, razodevajo Sina, ki je pokoren in sposoben izpeljati poslanstvo, ki mu je bilo zaupano. Oče se veseli Sina, mu zaupa in ne dvomi v odrešenjski načrt, ki ga bo Sin izpeljal od začetka do konca.

Jezus pa, obratno, zaupa Očetu. Ko govori o sebi, govori vedno v odnosu do Očeta in poslanstva, ki ga je prejel od njega. Vse, kar Jezus dela, razodeva Očeta in njegov načrt, zato lahko svoje učence posvari: »Filip, toliko časa sem med vami in mi praviš: Pokaži nam Očeta in zadosti nam bo. Kdor vidi mene, vidi Očeta.«

Je mogoče ta pristni odnos medsebojne ljubezni in zaupanja prenesti v naše družine, v odnose med starši in otroci? Ja, to je možno in mislim, da najdemo številne družine, kjer lahko to občutimo. Ustanovitelj salezijancev, sveti Janez Bosko je rad ponavljal: »Potrudi se, da te bodo imeli radi!« Ljubezen pa je tam, kjer je zaupanje, kjer niso na eni strani tisti, ki vedo vse in zato ne delajo napak, na drugi pa grešni kozli, ki nič ne znajo in vedno naredijo vse narobe. Pravi odnosi so lahko tam, kjer je prostor za Boga, ki gladi in ureja stvari z odpuščanjem in usmiljenjem. Kdor posnema Boga, ki nas ljubi in nam odpušča, ustvarja odnose, kjer se vsi čutijo sprejeti, spoštovani in cenjeni.

»To je moj ljubljeni sin, ljubljena hči. Ponosni smo nanju, res sta nam v spodbudo, ker nas cenita, zato se ne bojimo, ampak smo vesela in srečna družina.« Kako lepo je poslušati starše, ki se na tak način pohvalijo pred drugimi in pred Bogom.

 

Pripravil: Ervin Mozetič