Torek, 27. april: Moje ovce poslušajo moj glas

Podoba pastirja in ovac nakazuje na tesen odnos, ki ga želi Jezus vzpostaviti z vsakim od nas. On je naš voditelj, naš učitelj, naš prijatelj, naš zgled, predvsem pa naš Zveličar. Kar potrjuje naslednji stavek evangeljskega odlomka: ‘In jaz jim dam večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke’. Kdo lahko tako govori? Samo Jezus.

Te besede nam sporočajo občutje popolne gotovosti in neizmerne nežnosti. Naše življenje je popolnoma varno v Jezusovih in Očetovih rokah, ki so eno; ena ljubezen, eno usmiljenje, razodeti enkrat za vselej v daritvi na križu. Ta skrivnost se obnavlja s presenetljivo ponižnostjo na evharistični mizi. Tam se ovce zbirajo, da se nahranijo, tam postajajo eno med sabo in z Dobrim Pastirjem.

Zato nas ni več strah. Naše življenje je že rešeno pogubljenja. Nič in nihče nas ne more iztrgati iz Jezusovih rok, saj nič in nihče ne more premagati njegove ljubezni. Jezusova ljubezen je vidna.

Današnji odlomek iz Janezovega evangelija govori o neomajnem dvomu, ki so ga Judje gojili do Jezusa. Čudeži, znamenja, prvič slišane besede in zatem skoraj vsakokrat vprašanje: ‘Si ti Kristus?’

To vprašanje, ki so ga pismouki in farizeji večkrat in na različne načine zastavili Jezusu, izvira iz slepega srca. To je slepota vere, ki jo Jezus tudi pojasni svojim sogovornikom: ‘Vi ne verujete, ker niste izmed mojih ovac.’ Biti del Božje črede je milost, ki pa potrebuje razpoložljivo srce.

Trdota srca pri pismoukih in farizejih, ki vidijo Jezusova dela, a v njem nočejo prepoznati Mesije, je drama, ki gre vse do Kalvarije. Nadaljuje se tudi po vstajenju: vojakom se je namreč ukazalo, naj povedo, da so pred grobom zaspali, medtem pa so prišli učenci in odnesli Jezusovo telo. Niti pričevanje tistih, ki so bili priče vstajenja, ne premakne nekoga, ki noče verovati. In to ima določeno posledico. Ti ljudje  so sirote, saj so zanikale svojega Očeta. Ti pismouki so imeli zaprto srce, čutili so se gospodarji samih sebe, v resnici pa so bili sirote, ker niso imeli odnosa z Očetom. Sicer so govorili o svojih očetih, o Abrahamu, o očakih, a o njih so govorili kot o nekih oddaljenih likih. V svojem srcu pa so bili sirote, živeli so v stanju sirot – raje kot da bi se pustili pritegniti Očetu. To je drama zaprtega srca pri teh ljudeh.

Po drugi strani pa, kot beremo v današnjem berilu, je v Jeruzalem prispela novica, da so se tudi mnogi pogani odpirali za vero, zahvaljujoč pridiganju učencev, ki so dospeli do Fenicije, Cipra in Antiohije. Učenci so najprej bili prestrašeni, potem pa vidimo, kaj pomeni imeti odprto srce za Boga. Kakor Barnaba, ki je bil poslan v Antiohijo, da bi preveril glas o spreobračanju mnogih h Gospodu. Ni se pohujšal nad spreobračanjem poganov, in to zato, ker je sprejel novost, Očetu je pustil, da ga pritegne k Jezusu.

Jezus nas vabi, da smo njegovi učenci. A da bi to bili, moramo Očetu pustiti, da nas pritegne k Jezusu. Ponižna molitev otroka, ki jo lahko izrečemo, je: ‘Oče, pritegni me k Jezusu; Oče, vodi me k poznavanju Jezusa.’ In Oče bo poslal Svetega Duha, da nam odpre srce in nas povede k Jezusu. Kristjan, ki ne dopusti, da bi ga Oče pritegnil k Jezusu, je kristjan, ki živi v stanju sirote. Mi pa imamo Očeta. Nismo sirote.

 

Pripravil: Ervin Mozetič